Protekcionistične politike se sicer že nekaj časa odražajo v podatkih in tržnih cenitvah podjetij. Priča smo 5,1-odstotnemu padcu uvoza investicijskega blaga v ZDA, ponovnemu padcu proizvodnega PMI-indeksa v novembru za evrsko območje, v Nemčiji ponovno beležimo krčenje v kategoriji novih izvoznih naročil, kar je posledica zmanjšanja naročil iz Kitajske, prav tako beležimo padec proizvodnje investicijskega blaga v Nemčiji.
Najverjetneje bomo zasledili pozitivne učinke premirja in padca cen nafte v rezultatih zadnjega četrtletja letošnjega in prvega četrtletja prihodnjega leta, procesi, ki bodo morda dominirali tržne cenitve podjetij, pa so negotovost in pričakovanja ohlajanja gospodarskih rasti v prihodnjem letu, ko lahko pričakujemo pozitivni pritisk na cene obveznic in morda pocenitev surovin, sploh če bi se trenutno premirje končalo z zaostritvijo. Zaradi teh skrbi so delniški trgi v ZDA v torek izgubili več kot tri odstotke, donos na dveletne obveznice pa je že enak oziroma celo nekoliko višji kot na obveznice s petletno ročnostjo, kar pomeni, da vlagatelji prihajajočemu dveletnemu obdobju pripisujejo podobno raven negotovosti kot za daljše petletno obdobje. Za prihodnje mesece sicer obstajajo pozitivna pričakovanja za trge v ZDA, a tudi pričakovanja višje volatlinosti na trgih.
V območju evra je bil proizvodni PMI-indeks v novembru sicer revidiran na višji nivo, in sicer na 51,8 s preliminarnih 51,5 točke, a je to še vedno nižje od oktobrskega odčitka 52 točk. Zabeležena je bila najšibkejša rast proizvodnega sektorja od avgusta 2016, pri čemer je bilo največjo šibkost zaznati pri investicijskem blagu. Torej, kljub koncu začasnega zastoja v avtomobilski proizvodnji je bilo iz novembrskih podatkov mogoče zaslediti padec rasti v industrijski proizvodnji.
Padec stopnje inflacije z 2,2 odstotka v oktobru na 2,0 odstotka v novembru ne preseneča, tudi osnovna inflacija (indeks cen, ki izključuje volatilne komponente cen energije, hrane, alkohola in tobaka) se je spustila na 1,0 odstotka (z 1,1 odstotka v oktobru). Po mojem mnenju novembrsko znižanje inflacije ne bo kaj bistveno vplivalo na razvoj denarne politike Evropske centralne banke. ECB bo decembra končala s kvantitativnim sproščanjem, dvige obrestnih mer pa lahko najverjetneje pričakujemo po poletju 2019. Drži, da so bila nihanja cen nafte eno glavnih gonil pri inflaciji v območju evra v prvih 10 mesecih letošnjega leta, medtem ko se je osnovna inflacija le malo spremenila, in to navkljub opazni rast plač v območju evra. Pozitivna novica pa je, da je rast plač vendarle spodbudila prodajo na drobno, saj je bila oktobra zabeležena 0,3-odstotna rast prodaje na drobno, kar kaže na dober začetek zadnjega letošnjega kvartala za omenjeni sektor. Razlog za skrb in tveganja za kapitalske trge v območju evra še vedno predstavljajo fiskalne težave v Italiji, pričakovana zmerna ohladitev gospodarstva v prihodnjem letu in začetek normalizacije monetarne politike ECB. Nekaj tveganj je povezanih tudi z brexitom, ki pa sam po sebi ne pomeni tako velikega tveganja kot italijanske fiskalne težave in morda posledično tudi francoske. Zaradi omenjenih tveganj, z izjemo sektorja prodaje na drobno v območju evra, je v bližnji prihodnosti morda dobro biti nekoliko bolj izpostavljen trgom v ZDA in nekaterim domačim vrednostnim papirjem.
