Glede na to, da okrevanje svetovnega gospodarstva še poteka in da je dizelska afera predramila evropsko avtomobilsko industrijo, ki zdaj vse upore usmerja v elektrifikacijo vozil, bi se moralo povpraševanje po industrijskih surovinah, predvsem po bakru in aluminiju, še kako povečati. Druga težava ostaja trenutna preobsežna ponudba nekaterih surovin, katerih zaloge bi morale prav zaradi večjega povpraševanja počasi kopneti in njihove cene bi morale spet počasi rasti.
Na področju nafte je veliko presenečenje prišlo iz ZDA in njenega mogočnega tempa proizvodnje. Letos je postala največja proizvajalka nafte na svetu in je bila v zadnjem času eden izmed večjih krivcev za močan popravek cene tekočega zlata. Še pred močnim skokom proizvodnje v ZDA je veljalo, da bo zaradi močno zmanjšane proizvodnje v Venezueli in preostalih članicah Opeca ter uvedbe sankcije za Iran primanjkovalo nafte na trgu in da bodo močno pošle svetovne zaloge nafte, zaradi česar bi njena cena zrastla. Zato je resnično težko napovedati, kolikšna bo rast cene nafte v letu 2019, saj očitno proizvodnja v ZDA ni dosegla vrha in je zmožna v prihodnjih letih nadaljevati tempo dnevne proizvodnje tudi do 13 ali 14 milijonov sodov nafte ali več. Bo pa močno odvisno tudi od dogovora Opeca in Rusije o drugem načrtovanem zmanjšanju proizvodnje. Špekulira se, da naj bi se dogovorili za nižjo dnevno proizvodnjo v višini 1,3 milijona sodov. Torej imajo vse vzvode moči pri narekovanju cene nafte večji proizvajalci nafte, na eni strani Savdijci in Rusi potrebujejo višjo ceno nafte za krpanje proračunskega primanjkljaja, na drugi strani pa ZDA potrebujejo nižjo ceno, da s tem spodbudijo večjo potrošnjo in ohranijo odlično makroekonomsko stanje v državi.
Nekoliko drugačno podobo kaže cena zlata, ki se tudi v letu 2019 ne bo pretirano spremenila in bo ostala med 1150 in 1250 dolarji za unčo. Zlato vse leto ni bilo neko varno pribežališče v primeru zaostrovanj trgovinske vojne in večjih negotovosti na kapitalskih trgih, precej bolje je bilo prihranke shraniti v dolarju. Restriktivna monetarna politika oziroma zategovanje z višanjem obrestne mere v ZDA je glavna težava in usklajena gospodarska rast skoraj na vseh trgih daje slabe obete za ceno zlata. Če bi se začela recesija, bi se lahko zgodil preboj cene zlata prek 1350 dolarjev za unčo, vendar je tudi to v letu 2019 zelo malo verjetno, a lahko se zgodi, saj smo pred kratkim spremljali inverzijo krivulje donosnosti med triletno in petletno ameriško obveznico, kar je v preteklosti napovedovalo prihajajočo recesijo.
