Če gre lahko kaj narobe, bo narobe tudi šlo, pravi znani Murphyjev zakon. Poznali so ga tudi pri velikem General Motorsu, a so bili prepričani, da je njihov projekt razvoja športnega terenca tako zelo popoln, da prav nič ne more iti narobe. Ko so se namreč lotili pontiaca azteka, so zanj zadolžili največje glavice, kar jih je koncern premogel. In vsaj na papirju se je zdelo, da bo besedica neuspeh končala v smeteh, avto pa so oglaševali kot »najbolj vsestransko vozilo na planetu«. Nato pa se je zgodilo…
»Kot da bi karavan zadela bomba. Oblikovna katastrofa. Nekaj najgršega na štirih kolesih…« To je le nekaj opazk, ki so ob predstavitvi azteka leta 1999 oblikovalca Toma Petersa – tistega, ki se je kasneje sicer podpisal pod atraktivno corvette C7 – spravile na rob solza, avto pa se je na seznamu najgrših vseh časov znašel čisto na vrhu. Njegovi očetje pa so tuhtali, kaj je šlo narobe.
Oblikovan s pomočjo računalnika
Glede na njegovo ime, ki tako zelo spominja na eno izmed najrazvitejših civilizacij predkolumbovske Amerike, se je zdelo logično, da so ga proizvajali v Mehiki, bil pa je na voljo tako s pogonom na prednji kot tudi na vsa štiri kolesa. Za nameček pa so se lahko pohvalili, da je šlo za prvi avto, ki so ga oblikovali s pomočjo računalnika in računalniške vizualizacije. Predvideli so, da bo osvojil srca 75.000 Američanov na leto, da bi bil projekt dobičkonosen, pa bi jih morali prodati 30.000 na leto. Največ so jih prodali leta 2002, in sicer 27.793, kar je bilo odločno premalo, zadnji s serijsko številko 119.692 pa je tekoči trak tovarne zapustil 31. avgusta 2005. Zanimivo, da je imel aztek enega najvišjih indeksov zadovoljstva kupcev v svojem razredu, eden izmed analitikov Matthew DeBord pa je dejal, da bi bil lahko kljub slabim ocenam in prodajnim številkam dolgoročno rešitelj GM. Njegov neuspeh so kasneje enačili z neuspehom dveh računalnikov, Applovega newtona in Macintoshevega portabla, ki sta bila na neki način revolucionarna in zaslužna za kasnejši uspeh produktov znamke Apple.
Aztek, ki ga je poganjal 3,4-litrski bencinski šestvaljnik z močjo 185 konjev, si je platformo delil z bolj luksuznim buickom rendezvousom, ki je ponujal tudi tretjo vrsto sedežev. Čeprav je bil aztec grd, je nekatere očarala njegova uporabnost. Ponujal je namreč tudi šotor, ki je bil pritrjen na zadnji kolesi in strešne tirnice, prav tako so glede na velikost notranjosti zasnovali napihljivo posteljo, zadaj pa so bili nameščeni zvočniki. Zgodba o vsestranskosti se pri tem ni končala, saj je bil del centralne konzole po želji lahko tudi manjši hladilnik. Za uporabnike, željne dogodivščin, je bil aztek kot naročen. Kljub temu se ga je oprijel sloves »največjega neuspeha v zgodovini avtomobilizma«.
Zadnji žebelj v krsti Pontiaca
Načrti so bili seveda drugačni: zasnovati sicer radikalen avto, ki bo revitaliziral znamko, navdušil svet in Pontiaca znova potrdil kot avantgardnega ameriškega proizvajalca vozil, kar je zanj veljalo v 60., 70. in 80. letih minulega stoletja. Toda značilna rumena barva karoserije z ogromnimi plastičnimi obrobami je bila za tisti čas preveč drzna. Zato ni čudno, da nekateri poznavalci trdijo, da je prišel prezgodaj na trg in bi bila njegova prodajna zgodba danes obrnjena na glavo. »V marsičem je bil preveč napreden za tiste čase,« je bilo mnenje mnogih poznavalcev. Žal je njegov neuspeh za znamko pomenil še zadnji žebelj v krsti.
»Aztek bo zmagovalec, presenetil bo svet,« je bil prepričan vodja razvoja Don Hackworth, njegovega optimizma pa je bilo konec, ko so novinarji po ogledu na salonu v Detroitu zapisali, da nima prihodnosti. In se čudili, kako je lahko profesionalcem pri razvoju šlo nekaj tako zelo narobe. Čudil se je tudi Bob Lutz, ki je prevzel vodilno funkcijo pri GM po aztekovi kalvariji. Povedal je, da so testiranja med potencialnimi kupci razkrila, da so avto že na prvo žogo sovražili in da ga ne bi imeli niti v primeru, če bi jim ga podarili. »Avto je pri raziskavi trga dobil slabe ocene. Toda v tistem času se je nekaj podobnega zgodilo tudi z nekaterimi drugimi modeli, ki pa so se nato na trgu izkazali. Verjetno zato razvojniki odzivov niso jemali resno,« je dejal Lutz. Na vprašanje, kakšen je bil njegov odziv, ko ga je prvič videl, je dejal: »Zdel se mi je slaba šala!« Žal je aztek postal sinonim za avto, pri katerem gre narobe vse, kar sploh lahko gre narobe. Smrt pa je Pontiac kot znamka doživel leta 2010.
