Za koze pravijo, da so zanimive in koristne živali, ki imajo celo svoj naglas. Ta se spreminja s staranjem in glede na to, kje živijo. Koze so bile tudi ene prvih udomačenih živali, njihovo mleko pa po svetu pije več ljudi kot kravje. Za vse, ki obožujete kavo, pa še zanimivost, da so se s kavnimi zrni hranile pred nami, pastirji pa so opazili, da so bile po žvečenju semen bolj živahne in aktivne. A če po čem, so koze najbolj znane po svojem apetitu, saj prežvečijo skorajda vse. Verjetno se že sprašujete, zakaj na tematskih straneh o vozilih omenjamo koze, toda omenjamo jih z razlogom. Štirikolesnik, o katerem bo tokrat govora, so mnogi onkraj luže ljubkovalno klicali prav koza, saj naj bi na cesti »pojedel« prav vsak avto, pri čemer so imeli v mislih njegovo moč in posledično dirkaške zmogljivosti. Koza je namreč pontiac GTO.
Njegovi razvojniki so bili nesramni, ko se odločili, da bodo uporabili tri črke, ki so bile takrat rezervirane za ferrari 250 GTO. Italijani bi jih seveda zlahka tožili, a kaj, ko so ime pozabili patentirati, protesti pa niso zalegli, saj so se Američani obnašali arogantno. Kratica GTO je sicer pomenila Gran Turismo Omolgato ali prevedeno vsestranski avto, namenjen dirkanju in podobnim dogodkom, Američani pa so jo priredili v The Great One (Velik), mnogi pa so v njem videli začetnika trenda avtomobilov z mišicami. Te pa je avto, ki so ga v štirih generacijah proizvajali med letoma 1964 in 1974, kazal na vsakem prevoženem kilometru.
Šef je prižgal zeleno luč
V začetku leta 1963 so se pri General Motors odločili, da ne bodo več sodelovali na dirkah, pa čeprav je bil v tistem času ves marketing in oglaševanje njihove znamke Pontiac povezano z zmogljivostmi. Ker poklicno dirkanje ni bilo dovoljeno, so se osredotočili na zmogljivosti na običajnih cestah. Glave so skupaj staknili vodja inženirjev John DeLorean, Bill Collins in Russ Gee ter na osnovi druge generacije modela tempest zasnovali športnega GTO, ki se je med drugim hvalil tudi s 6,4-litrskim osemvaljnim motorjem. Prvi mož pontiaca Elliot Estes je projektu prižgal zeleno luč, pa čeprav šef prodaje vanj ni verjel, prepričan, da bo proizvodnja omejena na največ 5000 vozil. V prvem letu so jih prodali 32.450, tudi zavoljo privlačne cene 4500 dolarjev, GTO z močjo 325 konjev (242 kW) pa velja za enega najhitrejših pontiacov vseh časov.
Strokovna javnost je bila do GTO kritična, grajali so neodziven volanski mehanizem brez pomoči serva in neprimerne bobnaste zavore. Avto z dolžino zajetnih 5,24 metra pa je bil naprodaj kot klasični kabriolet, v različici s trdo streho in kot kupe. Zanimivo, da v osnovni različici merilnika vrtljajev ni premogel, a je bil ta skupaj s prikazovalnikom pritiska olja na voljo ob doplačilu 86 dolarjev. Za prenos moči je skrbel tristopenjski ročni menjalnik, maksimalna hitrost je bila dobrih 180 km/h, pospešek do stotice vsega 5,8 sekunde. Kritikam stroke navkljub je GTO pisal zgodbo o uspehu, v drugem polnem letu so jih kupcem predali 75.342. Bil je tako uspešen, da so ga tekmeci želeli posnemati. Modelno leto 1966 je bilo nekaj posebnega po prednji maski, kovino in aluminij je namreč zamenjala plastika, GTO se je s to spremembo pohvalil kot prvi. Kupci so bili še vedno navdušeni, prodaja se je ustavila pri rekordnih 96.946, dve tretjini se jih je odločilo za različico s trdo streho.
S ponosom ga vozi še danes
Med ponosnimi lastniki GTO je še danes Joseph Solch, ki je položaj za volanom prvič preskusil kot sedemletni otrok. Rabljenega GTO je njegova mama leta 1976 kupila za 600 dolarjev. Kasneje ga je odkupil. »Uporabljam ga še danes, ko se z njim vozim po ulicah Los Angelesa. Marsikdo v njem ne vidi idealnega avta za vsakdanjo vožnjo, tudi zavoljo porabe, ki lahko doseže 30 litrov. Toda mnogi mi pravijo, kako zelo jim je všeč, ljudje vseh starosti pa me ustavljajo na cesti in o avtu povprašajo. Je zabaven za vožnjo, z njim obujam spomine,« pravi lastnik.
Druga generacija GTO je bila z letom 1968 posebna, ker je bila 15 centimetrov krajša, a kljub temu težja (za 34 kg). Na voljo je bila s skritimi lučmi (za doplačilo), kar se je izkazalo za priljubljeno alternativo vodoravno nameščenim. Nekaj posebnega je bil tudi prednji odbijač v barvi karoserije, oblikovan tako, da absorbira sile ob trku na način, da pri nizki hitrosti ne pride do poškodbe, kar so nazorno pokazali v reklamah. Kot posebnost omenimo serijske skrite brisalce prednjega stekla. Ob doplačilu 650 dolarjev je bila moč motorja povečana na 390 konjev (287 kW). V reviji Car and Driver so zapisali: »GTO je razburljiv in ne pretirano muhast avto, ki ga je do določene točke enostavno voziti. Če pa mu dodamo preveč plina, bo avto zavrtelo, v najslabšem primeru lahko voznik celo zleti s ceste.« Tudi takšen zapis njegove priljubljenosti ni omajal, lastniki pa so za dobro prodajo poskrbeli tudi s pomočjo oglasa, predvajanega 11. januarja 1970 med športnim dogodkom Super Bowl. Tretja in četrta generacija sta si sledili v letih 1973 in 1974, ko naftna kriza zmogljivim avtom ni prizanašala, zato se je prodaja v zadnjem letu proizvodnje ustavila pri številki 7058. 30 let kasneje je ime obudil avstralski Holden, ki je na ameriškem trgu v pontiac GTO preimenoval svojega monara, a ta z legendo ni imel kaj dosti skupnega in kupcev ni pretirano zanimal.
