Davida Alana Brata, ameriškega ekonomista in politika, od leta 2014 tudi kongresnika, na naših tleh ne poznamo najbolje, pa čeprav velja njegova izvolitev v Virginiji za eno največjih presenečenj v zgodovini kongresa. Republikanec je namreč za svojo kampanjo zbral za ameriške razmere skromnih 200.000 dolarjev, pa še teh ni porabil v celoti. Njegov protikandidat Eric Cantor jih je porabil pet milijonov.
Presenečenja se dogajajo vsak dan in tisto, o katerem bomo pisali tokrat, je s kongresnikom povezano zgolj na en način – delita si ime. Brat, natančneje subaru brat, je bil štirikolesnik, ki je najbolj presenetil s svojim videzom, ki naj bi poosebljal nekakšnega križanca med kupejem in majhnim tovornjakom. Če ste, ko ste ga zagledali na pričujoči fotografiji, dejali, da je grd, niste bili daleč od resnice, prav neprivlačna zunanja podoba v kombinaciji z omejeno uporabnostjo je bila razlog, da je po 16 letih doživel prisilno upokojitev.
Z ukano do nižjega davka
V 70. letih so bili predvsem onkraj luže pick-upi izjemno priljubljeni. Imeli so ga pri Mazdi, Fordu, Toyoti, Nissanu. Zato je delček pogače želel odškrniti tudi Subaru. Ker pa denarja za razvoj novega avtomobila niso imeli, so prišli na idejo, da vse skupaj pocenijo tako, da za osnovo vzamejo obstoječega karavana leoneja in ga nadgradijo. A to ni bila edina zagata, s katero so se morali spopasti. V ZDA pick-upe namreč niso obravnavali kot osebna vozila, zato je zanje veljal 25-odstotni, tako imenovani »piščančji davek«, ki ga je leta 1963 uvedel takratni predsednik Lyndon B. Johnson, in sicer kot odgovor na trgovinsko vojno z Evropo. V mislih je imel predvsem Volkswagen. Japonci so razmišljali, kako bi se mu izognili, zato so v keson namestili dva (plastična) sedeža, obrnjena v nasprotni smeri vožnje, dodali so tudi oblazinjenje in varnostna pasova. In kar je bilo bistveno, pick-up so tako homologirali kot osebno vozilo, za kar pa je veljal vsega 2,5-odstotni davek. Toda sedeža sta občutno zmanjšala uporabnost, saj je bil keson odločno premajhen. Za nameček se zadnjima dvema potnikoma v primeru nesreče ni obetalo prav nič dobrega, smrtnih žrtev je bilo veliko.
Zanimivo, da je bil brat namenjen zgolj izvozu in ga na domačem trgu niso nikoli prodajali. Nastal pa je na zahtevo predsednika ameriške podružnice Subaruja. Od tekmecev se je razlikoval po štirikolesnem pogonu, ki je bil na voljo za doplačilo, večjo oddaljenostjo od tal, kar je zagotavljalo dobre vozne lastnosti tudi na zahtevnejšem terenu, rezervno pnevmatiko pa je imel nameščeno pod kesonom. Za osnovno motorizacijo je skrbel podhranjeni 1,6-litrski agregat z močjo 64 konjev, ki so mu pozneje prostornino pljuč povečali na 1,8 litra, ko je zmogel 94 konjičkov, za prenos moči slednjega pa je skrbel samodejni menjalnik.
Rdečega je imel Ronald Reagan
Ko so ga začeli prodajati v ZDA, je oko nanj, še preden je postal 40. ameriški predsednik, vrgel Ronald Reagan, ki ga je vse do leta 1998 uporabljal na svojem ranču v Santa Barbari. Pa čeprav so mu svetovali, da je politično nekorektno, da ga uporablja, saj za njim stoji tuji proizvajalec. Za volanskim obročem je bil prepoznaven, saj je bil avto obarvan rdeče. Zanimivo, da ga je po njegovi smrti kupil neki Gruzijec in ga tudi s pomočjo subaruja america temeljito obnovil. A to ni bila edina slava, ki jo je brat požel. Odigral je vlogo v televizijskem šovu Ime mi je Earl, v komediji Achewood pa so avto »podarili vsaki duši, ki je šla v pekel«.
V avto se je zaljubil tudi glasbenik Kyle Thomas in ga uporabil v svojem videospotu za pesem Modra dežna kaplja. »Brat je bil moj sanjski avto, vse odkar sem kot otrok odraščal v Brattleboru. Vedno se mi je zdel kot samorog med avtomobili, nekaj posebnega. Ko sem napisal pesem, sem si predstavljal, kako se za volanskim obročem peljem po ulicah domačega mesta, kar sem potem v videu tudi uresničil,« pojasnjuje 25-letni glasbenik Kyle Thomas.
Prvi brati so bili vse prej kot hitri, v notranjosti pa utesnjeni. Tudi zavore niso delovale tako, kot bi od osebnega avtomobila pričakovali. »Bil sem živčen, da se bom zapletel v prometno nesrečo, v kateri bodo od mene ostali le še koščki telesa,« se spominja eden izmed prvih uporabnikov. Pozneje so mu notranjost povečali, osrednja konzola je bila precej bolj moderna, popravili so tudi položaj voznika. Ker je bil tako zelo nevaren, so mnoge zavarovalnice ob sklenitvi pogodbe zahtevale, da se na zadnjih dveh sedežih ne vozi nihče. Vse to je zapečatilo njegovo usodo, zadnji je s tekočega traku zapeljal v letu 1994.
