Howmet TX. Nenavadno ime za nenavaden avtomobil. Kako tudi ne bi bil, saj je howmet edini turbinski avtomobil oziroma dirkalnik, ki je tudi zares zmagal na kakšni dirki. Natančneje, na vzdržljivostni dirki, kjer je lahko izkoristil vse svoje prednosti in zakril vse svoje slabosti. A njegov nastanek je bil vse prej kot enostaven. Če nič drugega, je zahteval povsem spremenjeno miselnost njegovih snovalcev.
Za idejnega očeta tega avtomobila velja Ray Heppenstall, ki je dirkal s klasičnimi dirkalniki pod pokroviteljstvom Howmeta, podjetja, ki se je že takrat ukvarjalo s posebnimi zlitinami, aluminijem in titanom, za potrebe letalske industrije in plinskih turbin. In ko jim je predstavil svoj načrt, so zastrigli z ušesi in dali zeleno luč. Ker so takrat že imeli turbinsko gnan dirkalnik v ameriški seriji Indy, se je Heppenstall podal v vztrajnostne dirke. Pri Continental Aviation so mu prisluhnili, kajti zamisel je bila dovolj nenavadna. Pobrskali so po svojem inventarju in mu na posodo ponudili deset motorjev, ki so bili sprva namenjeni za projekt vojaškega helikopterja, zdaj pa so ždeli v skladišču in čakali na svojo usodo.
Dodali še električni motor
Skupaj z Bobom McKeejem sta prepričala Continental, da so jima dali motorje kot svoj vložek v projekt, edina sprememba, ki je bila potrebna pri pogonski enoti, pa je bila namestitev dodatnega ventila. Brez njega je bila odzivnost motorja na dodajanje plina skoraj tri sekunde, z njim pa se je tako rekoč takoj lahko odzval na voznikove ukaze. »Motor tehta le dobrih 77 kilogramov, zato pa daje moč okoli 400 konjev in se vrti s kar 65.000 vrtljaji. A ker je bila zaradi nenehnega dodajanja in odvzemanja plina prevelika poraba goriva, smo motor nastavili, da je neprestano delal z 80 odstotki zmogljivosti,« je kasneje povedal McKee. V osnovi ima pogonski sklop dve gredi, na eni so nameščeni kompresor, zaganjalnik in prva turbina, ki dovaja zrak v zgorevalni prostor. Tam ga zmešajo z gorivom in vžgejo, vroči izpušni plini pa potem poganjajo drugo turbino in prek nje drugo gred, ki poganja avtomobil. Klasičnega menjalnika ni, saj že sam pogon deluje nekako brezstopenjsko. Za vzvratno vožnjo so dirkalniku dodali električni motor.
Ker so bila pravila takrat zelo ohlapna, so ga uvrstili v kategorijo trilitrskih dirkalnikov, čeprav ima, kot je kasneje priznal Heppenstall, dejansko preračunanih 3,3 litra delovne prostornine. Šasijo je za dirkalnik izdelal že omenjeni Bob McKee, zasnovan je bil na osnovi njegovega dirkalnika za prvenstvo Can Am, sprednjo šipo je uporabil od porscheja 906, tako da je na koncu dirkalnik tehtal vsega 680 kilogramov, 400 metrov vožnje pa je premagal v 11,8 sekunde. Prvo dirko z njim so odpeljali v Daytoni leta 1968, po sedmih urah dirke pa se ventil ni zaprl in dirkalnik je zletel s steze v zaščitno ogrado. Po še nekaj poskusih pa sta prišli še obe zmagi, na dirki v Alabami ter na dirki Marlboro 300. Nastopili so tudi v Le Mansu, a tam so jim ponagajala pravila, saj so zahtevali, da mora biti motor v boksih izklopljen. Postopek zagona takega motorja pa je malce bolj zapleten, še težje je njegovo hlajenje, zato se je v boksih pregrel in poškodoval, tako da so njegovo hitrost na ravnini omejili na vsega 160 km/h. In s tem se je končala tudi zadnja dirka tega dirkalnika, ki je nastal v nekih drugih časih z drugačnimi in presneto drznimi zamislimi.
Motorje so morali vrniti
Prvotno so izdelali le dva dirkalnika, po koncu dirk ju je Howmet uporabljal za promocijske namene, ko pa so ju prodali, so novi lastniki morali motorje vrniti Continentalu. Obe šasiji je Heppenstall odkupil za en dolar, a si z njima ni mogel veliko pomagati. Prva šasija je tako dobila novega lastnika, v katerega je ta namestil maketo turbinskega motorja, ko pa je do njega leta 2006 prišel Bruce Linsmeyer iz podjetja Avon Aero, je vanj spet vgradil originalni motor. Drugo šasijo so najprej spremenili v različico brez strehe, a jo je McKee po naročilu novega lastnika vrnil v prvotno stanje, opremili so ga z Alisonovo turbino, z njim pa so nastopili tudi na dirki Le Mans Classic. McKee pa ni miroval, vmes je izdelal še dve šasiji in četrto zadržal zase.
