Ko nas znanci povprašajo za nasvet, kateri avto kupiti – in to se mimogrede dogaja tedensko – jim ob sugestiji za točno določen štirikolesnik praviloma vedno omenimo tudi, da naj vsaj preizkusijo samodejni menjalnik in se šele potem odločijo za ročnega. Razlogov je več, v prvi vrsti pa samodejni menjalnik izdatno razbremeni voznika, tako pri mestni vožnji kot tudi relacijski, v prid pa mu govori tudi dejstvo, da sodobni ne porabi več goriva kot ročni, je hiter in skorajda neopazen pri pretikanju ter omogoča kar najboljši motorni izkoristek. Seveda obstaja določen strah, da je vožnja s samodejnim menjalnikom preveč zapletena, saj ga večina malce starejših voznikov še nikoli ni preizkusila, tudi zato, ker v avtošolah niso bili na voljo. Toda resnica je nasprotna: že po nekaj urah, največ pa dnevu ali dveh, se nanj privadite. Leva noga tako ves čas počiva, z desno pa (izmenično) pritiskate stopalki za plin in zavoro. Za nameček vse več tovrstnih menjalnikov še vedno omogoča tudi ročno prestavljanje, bodisi s pomiki prestavne ročice levo in desno ali naprej in nazaj, nekatera vozila pa imajo po vzoru formule dve prestavni ušesi za volanskim obročem.
K večjemu prodoru samodejnih menjalnikov v vozila slovenskih kupcev bi lahko največ pripomogli uvozniki, tako pa je zanj še vedno treba odšteti od nekaj sto evrov pa vse do dva tisočaka, kar se marsikomu zdi preveč. Prednosti gor ali dol. Tudi zato pri najbolje prodajani znamki pri nas Volkswagnu za prenos moči samodejni menjalnik skrbi v približno vsakem četrtem novem avtomobilu, pri Renaultu celo pri vsakem 56. Boljšo statistiko dosegajo premijske znamke, tudi zato, ker so dražji štirikolesniki naprodaj zgolj s samodejnimi menjalniki. Od petih prodanih tako pri znamki Mercedes-Benz že štiri vozila poganja avtomatika.
Slovenski kupci smo v povprečju podobni evropskim, sploh v državah s podobno kupno močjo, se pa v Evropi prodaja vozil s samodejnimi menjalniki povečuje in je približno 25 odstotkov. Ob evropskih so ročni menjalniki najpogostejša izbira tudi pri japonskih kupcih. Drugačne navade imajo Američani, kjer ročnih menjalnikov skorajda ne poznajo; njihov delež je bil lani vsega sedemodstoten. Zato ne čudi anekdota, ko je pred leti Američanka v Evropi najela avto in se ji je zdelo samoumevno, da ima samodejni menjalnik. Relacijsko vožnjo je opravila v prvi prestavi, pa čeprav avto ni imel ne moči ne hitrosti, vse dokler ga ni po približno sto prevoženih kilometrih zajel ogenj.
