Evropa pa se o nekaterih stvareh ne pogovarja s svojimi članicami, to čutimo na svoji koži zdaj, ko celo pravno potrjenega arbitražnega sporazuma med državama ne podpre z jasno izjavo, temveč pravi, naj zadevo uredita državi sami. Pri tem namerno spregleda nadvse pomembno pravno mnenje… Ko pa gre za logično skrb za svojo najpomembnejšo banko, nenadoma Slovenija sama nima pravice poskrbeti za nacionalni interes, in to v trenutku, ko ta banka prinaša največji donos v njeni zgodovini.
Potem gledam na TV zgrožene občane, kako nemočno protestirajo, ker jim zapirajo poslovalnice NLB v njihovih krajih, a brez upanja na uspeh, ker so drobiž v trgovini politike. V Bruslju pa v krasnih palačah uradniki – tudi s pomočjo nesramno preplačanih slovenskih poslancev – mirno opravljajo svoj rabeljski posel, zato ker smo brez ponosa in ker se ne zavedamo, da bo na koncu, ko bomo ob vse atribute, ki jih ima samostojna nacionalna država, Slovenija samo še nepomembna provinca, ki jo bodo upravljali tisti, ki so se (se bodo) dokopali do doslej nacionalnega premoženja.
Da pa je stanje do konca kritično, govori samo po sebi še dejstvo, da je s strani politike ustvarjena poplava zakonov, ki je vzela sodnikom še zadnjo možnost, da bi sankcionirali anomalije v družbi. Tako odkrito nastopa vladavina odvetništva, ki je sposobno iz množice zakonov vedno uporabiti zakonske uredbe, ki na koncu osvobajajo tudi že pravnomočno obsojene (velike) nepridiprave.
Ali kdo vidi izhod iz tega mračnega stanja, dragi sodržavljani?
Srečo Knafelc, Krvava Peč
