Bartolomé de Las Casas, španski misijonar, ki je spremljal Kolumba na njegovih potovanjih v novi svet oziroma Srednjo Ameriko, je v enem svojih zapisov poročal: »Med Španci je veljalo splošno pravilo, da morajo biti kruti: ne samo kruti, ampak čez vsako mero kruti, da bi s surovim in odurnim ravnanjem Indijance prisilili, da ne bi niti pomislili o sebi kakor o človeških bitjih… Svoje meče in svojo moško moč so preskušali na ujetih Indijancih in sprejemali stave, ali lahko z enim zamahom odrobijo glavo ali presekajo telo na pol. Sežigali in obešali so ujete poglavarje.«
Nepopisno, v vseh smislih
Nekateri drugi popisovalci španske konkviste Srednje in Južne Amerike so uporabljali tudi izraz »nepopisna krutost« pobijanja ameriških staroselcev, »Indijancev«, toda ta atribut »nepopisnosti« so uporabljali še v nekem drugem primeru: ob odkritju karibskih otokov, ki jih je Kolumb poimenoval Hispaniola (današnji Haiti in Dominikanska republika) in Juana (današnja Kuba) in opisal kot »raj na zemlji«, ali ob odkritju azteških in inkovskih mest. Ko je konkvistador Hernando Cortés videl azteško glavno mesto Tenochtitlán, ki je ob koncu 15. stoletja imelo 350.000 prebivalcev (petkrat več kot tedanji London ali Sevilla), je zapisal, da je to daleč najlepše mesto na svetu. Špance je še posebej presenetilo, da je v Tenochtitlánu pitna voda pritekala po ceveh iz izvirov globoko na celini po velikanskem akvaduktu, medtem ko so evropska mesta tedaj, in še stoletja pozneje, zajemala pitno vodo iz smrdljivih in okuženih bližnjih rek. Ampak vse to, kar je Špance na Karibih, pri Aztekih, Majih, Inkih in številnih drugih staroselcih tako osupnilo, da jim je pri opisovanju lepot njihovih mest ali načina njihovega življenja zmanjkalo besed, so potem z enako »nepopisno« krutostjo uničili. Las Casas je poročal, da so Cortésovi vojaki samo v azteškem kraljestvu od leta 1525 do leta 1540 pobili več kot pet milijonov ljudi.
Španskim konkvistadorjem v Srednji in Južni Ameriki so v Severni Ameriki sledili angleški in francoski osvajalci, sledili tudi v načinu obravnavanja avtohtonega prebivalstva kot »naravnih sužnjev«, »subhumanih tovornih živali« ali kot »favno in floro, ki jo je treba iztrebiti«. Ameriški zgodovinar in profesor na havajski univerzi David Stannard v svojem monumentalnem delu Ameriški holokavst. Osvajanje novega sveta (v prevodu Zoje Skušek in Irene Duša je v dveh knjigah izšlo pri Založbi *cf) uničenje več deset milijonov Indijancev v vseh treh Amerikah definira in dokumentira kot najbolj množičen genocid v zgodovini sveta. Tomaž Mastnak v spremni besedi pravi, da je v prevladujoči politični kulturi v ZDA govoriti o genocidu zoper prvotno prebivalstvo Severne Amerike še vedno tabu. »Govoriti o ameriškem genocidu praviloma stigmatizira govorca, ne pa zgodovinskih dogodkov, o katerih govori, niti ne zgodovinskih akterjev, odgovornih zanje.«
In to velja tako v ameriški politični kulturi kot akademski vednosti, pravi Stannard. Uničenje Indijancev so raje pripisali raznim boleznim. In te bolezni oziroma razne epidemije, ki so jih v novi svet prinesli evropski zavojevalci, so bile za ameriške domorodce dejansko pogubne, a nič manj kot genocid. Bolezen in genocid sta bili povezani sili, trdi Stannard, a ker je bila genocidna komponenta v akademskih analizah tako pogosto prezrta, je glavni namen njegove knjige prav ta, da razišče nekaj najhujših primerov te »premišljene rasistične čistke, ki se je začela v 15. stoletju na Hispanioli in je v Kaliforniji trajala vse do 19. stoletja«.
Klanje namesto ritualiziranega vojskovanja
Za vse tri Amerike, ugotavlja Stannard, je bilo značilno tole: brž ko se je začela evropska invazija, so se kulturne lastnosti in materialni dosežki domačinskih ljudstev (ta so v prvem delu njegove knjige izčrpno predstavljena) obrnili zoper nje. »Indijanska odprtost in širokosrčnost sta se srečali z evropsko zaprtostjo in pohlepom. Ritualizirano indijansko vojskovanje, pri katerem je le malo ljudi umrlo v boju, je trčilo ob evropsko vero v uničujočo sveto vojno. Velike zaloge žita in druge hrane, ki so jih indijanska ljudstva dajala na stran, so postale gorivo, ki je gnalo Evropejce naprej.« Naprej v ropanju, požiganju, pobijanju, vse to v neznanskem pohlepu po zlatu. Stannard povezuje genocid Indijancev z rasizmom in krščansko sveto vojno (španski konkvistadorji so si pri klanju Indijancev res pomagali s citati iz Biblije), ne pa tudi s kapitalizmom, čeprav se je ta začel razvijati prav s pomočjo naropanega zlata in suženjstva v Amerikah, kot vedo povedati drugi zgodovinarji. In kot je izpostavil tudi Tomaž Mastnak v pogovoru z Gorazdom Kovačičem. Po Mastnaku je leto 1492 ne le rojstna letnica današnjega sveta, marveč današnji kapitalizem v neoliberalni fazi vse bolj prevzema tiste roparske, uničevalne in nasilne lastnosti iz tistega rudimentarnega obdobja.
