S tem je nakazal, da univerzalna in »objektivna« etika nemara niti ni mogoča – še najmanj v času ambivalentnih vrednot, v katerem živimo. In prav ta nenehno spreminjajoči se sodobni svet, ki posameznika pušča brez usmeritve ali celo čisto izgubljenega, je mislec, ki je v preteklih letih dvakrat obiskal tudi Slovenijo, opredelil s svojim znanim konceptom »tekoče moderne«. Bauman je napisal več kot 50 knjig, raziskoval pa je področja, kot so morala, identiteta, potrošništvo in globalizacija. V ponedeljek je v starosti 91 let umrl na svojem domu v Leedsu; bil je zaslužni profesor na tamkajšnji univerzi.
Bauman, rojen leta 1925 v Poznanju, je po drugi svetovni vojni skoraj desetletje delal kot vojaški oficir, medtem pa je študiral sociologijo in nato približno 15 let predaval sociologijo na varšavski univerzi. Tam je ostal vse do leta 1968, ko se je zaradi politične krize, spodbujene s študentskimi protesti, začela protisemitska čistka med komunisti, stopnjevala pa se je tudi represija nad pravimi ali domnevnimi disidenti. Bauman je izgubil službo, hkrati pa se je moral, tako kot še številni drugi intelektualci judovskega rodu, odpovedati državljanstvu, da je lahko zapustil Poljsko. Odšel je v Izrael in nekaj časa predaval v Tel Avivu, nato pa se je preselil v Anglijo in postal predavatelj na oddelku za sociologijo univerze v Leedsu.
Ena prvih Baumanovih pomembnejših knjig, ki jo je objavil še na Poljskem, je bila raziskava o angleškem delavskem gibanju; tudi po selitvi v Anglijo je v svojih delih vse do 80. let prejšnjega stoletja obravnaval predvsem razredne in družbene konflikte, s poznejšimi deli, kot so bila Work, Consumerism and the New Poor (Delo, potrošništvo in nova revščina, 1998), Liquid Modernity (Tekoča modernost, 2000) in druga pa se je uveljavil tudi kot eden najpomembnejših sociologov sodobne družbe sploh. Ko je ob svojem lanskem obisku v Ljubljani razmišljal o trenutni krizi, je menil, da se ta od prejšnjih razlikuje predvsem po tem, da ni več vere v prihodnost. Med svetovno gospodarsko krizo v začetku 30. let prejšnjega stoletja je obstajalo upanje na boljše čase, prihodnost, čeprav nejasna, pa se je tudi po koncu druge svetovne vojne zdela obetavna, danes pa se ljudje prihodnosti bojijo, saj ni več upanja, da bo kdaj bolje. Pokazalo se je namreč, da rešitve za sedanjo krizo ne moreta ponuditi ne »nevidna roka« trga ne država, ki je nemočna pred velikimi transnacionalnimi silami finančnega kapitala in njegovih institucij. Stanje, v katerem je utopljena vsaka utopična razsežnost, Bauman imenuje »retrotopija«, kar je tudi naslov njegovega zadnjega dela, napisanega pred kratkim.
