Dobrih deset let po koncu vojne je Staub pobegnil iz Madžarske in se odpravil v ZDA, kjer se je posvetil študiju psihologije nasilja, genocida in smrtnosti. Po pridobljenih doktoratih je svoje teorije preprečevanja nasilja preizkušal tudi na terenu. Čeprav se je letos že hotel upokojiti, se je odločil, da zaradi vse bolj razbohotenega policijskega nasilja v ZDA nadaljuje z delom. V nasprotju z mnogimi, ki zagovarjajo zmanjšanje financiranja policije, Staub ni pristaš takšnega pristopa. Že pred leti se je spomnil novega pristopa, kako bi policija opravila s čezmerno uporabo sile v svojih vrstah. S posebnim izobraževalnim programom, ki ga je Staub razvil že pred leti, je policiste spodbujal, naj nasilje v svojih vrstah prijavijo nadrejenim. Zdaj se je Staub domislil novega programa, katerega osrednji nauk črpa iz svoje preteklosti, ko ga je pred nacisti rešila njegova varuška. Kot aktivna opazovalka dogajanja je morala premagati strah, da je nekaj storila, in tako morajo tudi policisti premagati svoje notranje zaviralce, da dejansko prijavijo nasilno ravnanje kolegov. Tako kot so bili prejšnji Staubovi nasveti v policijskih vrstah dobro sprejeti, si tudi zdaj k novemu programu želi pristopiti vse več policijskih postaj.
Izkušnje iz holokavsta za boljše policijsko delo
Ervin Staub, 82-letni madžarski Jud, je imel v drugi svetovni vojni neizmerno srečo. Ko so nacisti zasedli njegovo rodno Madžarsko, sta ga rešila njegova varuška Maria Gogan, ki ga je skrila pri sebi doma, in švedski diplomat Raoul Wallenberg, ki je njegovi družini – eni izmed tisočih, ki jim je pomagal med vojno – izdal zaščitne potne liste ter jih tako spravil na varno.
Profesor Ervin Staub velja v ameriških policijskih vrstah za eno gonilnih sil pri reformiranju njihovih enot.
