Matevž Straus: Sistem, ko ima vsak oddelek svojo pisarno, na hodniku pa vlada tišina, ne bo vzdržal

Skupaj s somišljeniki mu je župana Idrije uspelo prepričati, da se v občinski stavbi o mladih ne bo razpravljalo brez mladih. In ni ostalo samo pri tem – idrijski župan je eden redkih, ki je revizijo strategije razvoja občine zaupal mladim – tistim, ki bodo zapisano v njej tudi najbolj aktivno živeli. Idrija je bila tudi zaradi tega prepoznana kot primer dobre prakse pri vključevanju mladih v odločevalski sistem. Teh veščin bo v okviru evropskega projekta sedaj Straus s sodelavci učil še 12 županov alpskih občin od Francije do Slovenije.

Reciva temu polovični napredek. Občinski svet vsaj do našega pisma ni kazal kakšnega zanimanja za mladinsko problematiko. Niso se odzivali na naša vabila in mladi nismo bili na njihovi politični agendi. Danes je po zaslugi mladih občinskih svetnikov sodelovanja med mladinskimi organizacijami in svetniškimi skupinami več. Svetniki so tudi soglasno podprli strategijo za mlade v občini, ki izpostavlja tri ključna strateška področja: zaposlovanje, stanovanja in vključevanje mladih v odločanje. Predvsem pa se je od tedaj še poglobilo dobro sodelovanje z županom in njegovo ekipo.

Upam, da ni.

Mladinski sektor v Idriji je malce poseben. Imamo mladinski center, ki ni javni zavod, temveč zveza različnih mladinskih društev, in ni kontrakulturni element v mestu, ampak poskuša biti konstruktiven. Seveda smo imeli tudi nekaj gverilskih akcij, a vedno smo poskušali stvari utemeljevati širše. Izpostavljali smo demografsko sliko občine, nismo se ukvarjali le s sedanjostjo, temveč s prihodnostjo. Nismo se ukvarjali samo s projektom mladinskega centra, ampak razmišljali širše, denimo o mladinskem turizmu, ki lahko potegne naprej tudi preostali turizem. Tudi mladinsko kulturo povezujemo z dediščino in Unescom. V mednarodnih mladinskih projektih pa smo oblikovali vizijo razvoja mesta v 21. stoletju z več kot 60 predlogi. Skozi vse te projekte smo odločevalcem dokazali, da imamo res v mislih razvoj občine kot celote, da imamo ideje in da smo kompetenten sogovornik.

Občini res priznavajo, da je v alpskem prostoru dober primer vključevanja mladih, ohranjanja dediščine in pametne skupnosti. Idrija je imela vedno nekoliko drugačen pogled na to, kako voditi razvoj. Verjetno zaradi dediščine rudarstva, ki je v tej odmaknjeni kotlini ustvarila svetovljansko mesto, ki je stavilo na inovativnost, izobraževanje in solidarnost. Posebna je bila tudi po tem, da ji je uspel prehod iz rudarske v industrijsko družbo, kar ni bilo samoumevno v vseh rudarskih mestih. In zdaj je znova pripravljena na novo transformacijo, ko prehaja iz klasične industrije v na inovativnosti temelječo družbo, v kateri se spreminja tudi vloga občine. Občina ne bo več zgolj regulator, temveč proaktivni igralec, ki ne sme biti samovoljen, mora sodelovati s partnerji in vključevati javnost, tudi mlade. Mlade izpostavljam zato, ker jim je treba zaradi slabe demografske slike občine dati posebno pozornost.

Na obeh straneh je nekaj krivde. Župani in občinske oblasti razumejo področje mladine kot majhen vrtiček in tega so tudi pripravljeni prepustiti mladim. Tudi mladim je všeč, da obdelujejo lasten vrtiček mladinskih aktivnosti. Na koncu sta obe strani približno zadovoljni, z vidika razvoja skupnosti pa je premik minimalen. Vsaj do nedavnega je med župani veljalo, da področje mladih rešiš s sredstvi za prostočasne aktivnosti mladih. A mladi nimamo le prostega časa, potrebujemo stanovanja, moramo se izobraževati, delati. Tukaj pa že stopamo na tista strateška področja, kjer se občine z mladimi običajno ne ukvarjajo in kjer bodo morale spremeniti svoje načine delovanja.

Večina slovenskih občin ima zelo drugačne probleme kot večja mesta v Sloveniji in širše. V urbani ekonomiji govorimo o ekonomiji aglomeracije. Gre za pozitivni učinek tega, da se na enem mestu znajdejo različna podjetja in različni ljudje. Zaradi tega pozitivnega učinka večja mesta hitreje rastejo, ker je tam več inovativnosti in več kapitala. Vase srkajo podjetja in ljudi iz manjših krajev in podeželja. Idrija ni veliko mesto in je na drugi strani tega učinka. Drugi črpajo iz nje. Zato bodo morali tako Idrija kot drugi manjši kraji dobro razmisliti, kako ta trend ustaviti ali celo obrniti.

Na srečo celo empirične raziskave potrjujejo, da so največja mesta sicer morda res najboljša za prvo fazo inovacij, da pa kasnejšo nadgradnjo lažje opravijo manjša mesta. Z drugimi besedami: če je veliko mesto porodničar, je manjše babica, ki inovacijo neguje in iz nje naredi uspešno gospodarsko zgodbo. To pomeni, da se morajo manjša mesta do neke mere specializirati in negovati podjetja in inovatorje le z nekaterih področij, kar pa je trenutno še skregano z logiko mnogih občinskih svetov in prebivalcev, ki hočejo čisto vse, kar je v velikih mestih: službe za najrazličnejše profile, vsak svojo univerzo, sodobno kulturno dvorano, priključek na avtocesto, krožišče… Na koncu pa ekonomskega učinka ni, ker energija ni usmerjena v ključna področja.

Spremembe so nujne tudi v samem delovanju občinskih uprav. Nujna bosta povezovanje med oddelki in interdisciplinarni pogled na probleme. Mladi največkrat spadamo v oddelek družbenih dejavnosti, čeprav bi morali o nas razmišljati vsaj še v oddelkih za gospodarstvo in stanovanja. Občinski uslužbenci prihodnosti bodo morali razumeti široko paleto problemov in se bistveno bolj povezovati. Sistem, ko ima vsak oddelek svojo pisarno, na hodniku pa je smrtna tišina, ne bo več vzdržal. V severni Evropi denimo mnoge občine gradijo nove občinske stavbe, saj jih stare mestne palače, kjer se je bilo res mogoče zapreti v pisarno, ovirajo pri takšnem načinu dela. V Sloveniji je to seveda težko, saj nimamo denarja za nove občinske stavbe.

Seveda, ampak to bi najbolj koristilo prav njim. Arhitektura bi mnoge zaposlene prisilila, da spremenijo svoj način delovanja, postanejo bolj inovativni in se odprejo za sodelovanje z javnostjo.

Šele takrat, ko imamo tehnologijo povsod, je zares pomembno, kje smo. Takrat, ko si lahko res kjer koli, ko ti tehnologija od povsod omogoča stik s svetom, je odločitev o domačem kraju zelo povezana s tabo, tvojimi osebnimi doživljanji in osebnimi željami. Vedno bolj bodo zato ljudje iskali kraje, kjer se bodo dobro počutili. Najbogatejši ameriški sociolog Richard Florida v svojih kontroverznih knjigah denimo trdi, da ustvarjalni posamezniki iščejo mesta, ki so tolerantna, polna kulture in omogočajo osebni razvoj – tem posameznikom pa naj bi sledila tudi podjetja. Splošno razširjeno prepričanje, da ljudje sledijo službam, torej obrača na glavo.

Ko se občina začne ukvarjati s svojimi problemi, hitro ugotovi, da jih ne more rešiti, ker so bistveno širši od velikosti občinskih meja. Včasih celo širši od državnih meja. Občine se zato morajo začeti povezovati s podobno mislečimi. Lahko se povezujejo občine, ki so geografsko blizu, takšno povezovanje je denimo nujno na področju transporta. Zelo dobro pa je tudi povezovanje med občinami z enakimi izkušnjami, pa čeprav si fizično ne delijo meja. Takšen je primer sodelovanja Idrije z Minamato na Japonskem ali Almadenom v Španiji, ki jih povezuje zgolj podobna izkušnja z živim srebrom. Skupaj ustvarjajo dodatno vrednost, ki se lahko pokaže tudi v novih zaposlitvah. Zapiranje znotraj občin je vsekakor nekoristno. Je pa prav tako nehvaležno tudi vprašanje, ali je občine treba združevati. Sam mislim, da posplošeno združevanje sosednjih občin ne bi bilo nujno koristno, če si občini nista sorodni v svojem DNK in ne bi zmogli oblikovati skupne zgodbe. Tisto, kar šteje, so namreč zgodbe.