Jutri, torej zadnji dan septembra, bodo na kanalu Fox začeli predvajati rekordno, 30. sezono priljubljene serije o povprečni, a disfunkcionalni petčlanski družini Simpson, ki je bila v svoji dolgoletni zgodovini nominirana za nekaj več kot 300 nagrad, od katerih jih je polovico prejela. S 665 epizodami – kakšno od njih so ustvarjali tudi od šest do osem mesecev – je najdlje trajajoča tako animirana televizijska kakor tudi situacijsko-komična nanizanka v zgodovini ameriške televizije.
Napovedali zmago Trumpa
Kaj sploh lahko rečemo o seriji Simpsonovi, česar niso o sebi in drugih svetovnih dogodkih povedali že sami? Ustvarjalca South Parka, Trey Parker in Matt Stone, sta to odlično povzela v epizodi »Simpsons already did it« sedme sezone, v kateri glavni junaki ugotavljajo, da pravzaprav ne morejo narediti ničesar novega več, saj so Simpsonovi naredili že vse. In imeli so prav. Na trenutke strašljive so tudi njihove številne »napovedi« prihodnosti, ki so se, kot bi imeli čudežno kristalno kroglo, sčasoma uresničile. Za nekatere bi bilo bolje, da se ne bi. Poleg odkritja Higgsovega bozona, več deset milijard dolarjev vrednega filmskega prevzema stoletja, ko je Disney kupil podjetje 21st Century Fox, samopopravkov na mobilnih telefonih in finančnega zloma Grčije so ustvarjalci serije že leta 2000 napovedali nekaj (takrat) povsem nepredstavljivega – zmago Donalda Trumpa na volitvah. »Kot veste, sem od predsednika Trumpa podedovala zelo slabo finančno stanje države,« svoje sodelavce v Ovalni pisarni obvesti Lisa, prva ameriška predsednica, ki nato izve, da so pod taktirko njenega predhodnika ZDA celo bankrotirale. Na morebitno uresničitev te napovedi bomo morali še malce počakati.
Američani so se s Simpsonovi prvič spoznali oktobra 1989, in sicer v obliki krajših risank pred oglasi in po njih znotraj oddaje Šov Tracey Ullman, po pozitivnih odzivih gledalcev pa so si dve sezoni pozneje prislužili lastno serijo. »Ko prestavljaš kanale in naletiš na rumene like, veš, da gledaš Simpsonove,« je izbiro barve svojih junakov pred leti za BBC komentiral njihov televizijski oče Matt Groening, ki se je sprva ogrel za idejo družine zajcev. Na srečo si je v zadnjem trenutku premislil in se v različnih kategorijah zapisal v zgodovino ameriške televizije. Med drugim leta 2010 v Guinnessovo knjigo rekordov s številom nastopov zvezdnikov v nanizanki. Do letošnjega maja jih je namreč nastopilo neverjetnih 783.
Eni zagrabili priložnost, druge so lovili brez uspeha
Verjetno bi bilo bolj smotrno zapisati, kdo od velikanov svetovnega filma, glasbe in pop kulture se ni znašel v družbi Simpsonovih – bodisi v lastni podobi bodisi animirani, z rumeno kožo, ogromnimi, izbuljenimi očmi in brez brade. Glasbenik Tonny Bennett je bil prvi, ki je zaigral samega sebe, legendarni ameriški rockerji Aerosmith pa prvi bend, ki je zažigal v Springfieldu. Kot posebni gostje so nastopili kar trije člani Beatlov (Ringo Starr, George Harrison in Paul McCartney), pa filmski igralci Elizabeth Taylor, Susan Sarandon, Alec Baldwin, Mark Hamill, Steve Buscemi, James Caan, Ricky Gervais in Joe Mantegna, ki so edini, ki so v seriji upodobili tako sami sebe kot tudi izmišljene like. »Mislim, da si vsakdo želi biti del naše družine,« je bil v intervjuju nekoč samozavesten Groening. Motil se je. Mnogi so namreč zavrnili to (edinstveno) priložnost. Kapitan Kirk, igralec William Shatner, naj bi bil prvi, ki se na ponudbo ni odzval, sledili pa so mu Tom Cruise, Natalie Imbruglia, Clint Eastwood, Anthony Hopkins, režiser Quentin Tarantino in glasbenik Prince. Producenti so se neuspešno podili še za številnimi nekdanjimi ameriškimi predsedniki.
Vprašanje je, zakaj je ravno ta serija dobila kultni status tako med gledalci kot med strokovnjaki. Zagotovo so pri tem imeli ogromno vlogo imenitni in nevsakdanji liki – s pivom obsedeni Homer, skrbna, pridna in malce nergava mama Marge, desetletni Bart, ki ga težave najdejo tudi takrat, ko se jim skuša izogniti, osemletna Lisa, genij na skoraj vseh področjih, in simpatična molčeča Maggie, skoraj prilepljena na svojo dudo. Osnovno družinsko celico pa obogatijo pisani karakterji: sosed verski fanatik (in ljubitelj rim) Ned Flanders, simpatični, a stereotipno predstavljen indijski prodajalec Apu, skorumpirani župan Quimby, velik ljubitelj denarja in žensk (lik ohlapno temelji na ameriškem predsedniku Johnu F. Kennedyju), nenavaden voznik avtobusa Otto, katerega lik temelji na Slashu, kitaristu Guns N' Roses (le pomislite na dolge črne kodre!), ter zabit načelnik Wiggum s sinom Ralphom, ki mu je še preveč podoben. »Ralph je moj najljubši. Vsakič, ko odpre usta, padem v smeh,« še pravi Groening.
Ravno to je verjetno ključ do njihovega uspeha – smeh gledalcev. In kakšna potočena solza, ko se uresniči katera od njihovih res bizarnih napovedi.
