Ta zanka je povezala preteklost, sedanjost in prihodnost sveta, ki se naglo sprevrača v svet brez ljudi, a mu ustvarjalnih, pametnih, nadarjenih in kritično nastrojenih še vedno ne manjka. Za ljudi to pomeni, da bi zmogli preživeti, četudi ne nujno v svetu, kot ga poznamo danes.
Smrt in mit
Veliki zaključek je festival pripeljal nazaj v Sava center, kjer se je 52. Bitef začel s predstavo Odilo. Zatemnitev. OratorijDragana Živadinova. Rekviem za L. belgijskega koreografa Alaina Platela in skladatelja Fabrizia Cassola je prav tako scensko-glasbena forma – tudi ta uporabi dokument za ozadje, pred katerim nastaja izvedbena situacija, a v tem primeru ne gre za vizualno razkošno odpoved težki preteklosti, temveč za zagovor pomiritve z minljivostjo in naznanilo boljše prihodnosti. Izjemen spoj tradicionalne afriške glasbe in Mozartovega Rekviema, subtilna koreografija, ki se poigrava z gledališkimi žanri, štirinajstčlanski ansambel, v celoti sestavljen iz izvajalcev z afriškimi koreninami – vse to bi bilo že dovolj za gledalčev užitek. A predstava je vendarle kompleksnejša od tega, saj upočasnjeni film na platnu za izvajalci v velikem planu spremlja zadnje trenutke naslovne L., scenografija pa zaradi stopničastega dviganja spominja na berlinski spomenik žrtvam holokavsta. Z dodatnimi pomeni prežet spoj na eni strani pritiska z lahkotnostjo in virtuoznostjo izvajalcev, na drugi pa z edinstvenim dejstvom pričevanja o z videom posredovanem umiranju. Na smrt se je, in prav v tem je trik te zares močne Platelove vizualno-glasbeno-plesne kompozicije, celo preveč lahko navaditi, kar je zgolj dokaz, da je njena veličastnost, kot tudi tragičnost, le mit, s katerim se tolaži hipertrofiran individualizem ali ego.
Faktičnost umiranja
Luščenje kulturnih, religijskih in nekaterih drugih domala poceni slojev z biološkega dejstva smrti je tudi v srži instalacije Zapuščina, koščki brez ljudi (Nachlass, pièces sans personnes) Stefana Kaegija iz multimedialne, a po oplemenitenem dokumentarističnem teatru znane skupine Rimini Protokoll in arhitekta in scenografa Dominica Huberja. Četudi brez izvajalcev, predstava vztraja pri humanosti skozi zgodbe osmih ljudi, ki jih več ni, a so pristali na to, da bodo svoja razmišljanja o (čakanju) smrti podelili z občinstvom. Vsaka od pripovedi se dogaja v osebnih predmetih, s pohištvom ali z arhitekturo personaliziranem prostoru, a izjave se razlikujejo – od upokojenske pomirjenosti pri organizaciji lastnega pogreba do razočaranja po odkriti diagnozi dedne bolezni in znanstvenega pojasnila o izgubi mentalnih sposobnosti, od začetka procesa umiranja do kalkulacije med občutkom svobode in možnosti smrtnega izida ljubiteljev ekstremnega športa. Epizode, povsem konkretne v spominjanju in delovanju ali metafizične v eshatoloških variacijah, ne želijo biti pretresljive, temveč faktične, zato tudi instalacija, po švicarsko točna, minuciozna in elaborirana, ne išče in ne dopušča večjega angažmaja občinstva.
Podobno učinkuje tudi druga v nizu predstav brez izvajalcev na 52. Bitefu, svetlobno-zvočna instalacija Pa’am mladega izraelskega avtorja Nadava Barnee, ki dele dokumentarnih izjav popači do neprepoznavnosti, situacije in zgodbe pa – ne preveč uspešno – dopolni s svojevrstnim VJ-ingom. Nekaj manj tehnologije sicer uporabita tudi ruska teatrologinja Marina Davidova in scenografka Vera Martinov v svojem prvem dramskem delu Večna Rusija, ki želi pokazati, kako se v njuni domovini vse menja, da bi ostalo isto. Avtorici tako z dramaturgijo polnjenja prostora z artefakti in zvokom kot tudi z manipulacijo dokumentarnih in igranih filmov dokazujeta, da je avtoritarna vladavina v Rusiji stalnica že od carja Nikolaja prek Lenina in Stalina vse do Putina. Nedodelan in na trenutke kontradiktoren sprehod po ruski zgodovini na koncu spominja na tipično in vse bolj prisotno desničarsko izenačevanje »vseh totalitarizmov«, zaradi česar predstava ni samo gledališko staromodna.
Festivalski dramaturgiji v režiji selektorja Ivana Medenice je torej gledalce uspelo potegniti skozi vrtinec, v katerem družbene in zgodovinske silnice trčijo z osebnimi izkušnjami, zgodbami in izbirami. Pravi odgovor na implicitno vprašanje slogana festivala zato ni v tematiziranju smrti kot biološkega, temveč moralnega dejstva. Na to opozarjajo Oliver Frljić, Dragan Živadinov, Maja Pelević, Stefan Kaegi in Alain Platel – z angažmajem, s provokacijo, z retoriko, s slogom, humorjem, z virtuoznostjo…
