Veliko nagrado Mire Trailović za najboljšo predstavo je namreč dobil OlimpJana Fabra, medtem ko so predstavo (Za)slišanje Iranca Amirja Reze Koohestanija ovenčali z nagrado Jovana Ćirilova. Koohestani, ki deluje v Nemčiji, je z (Za)slišanjem ustvaril večslojno pripoved, ki se razpira počasi, medtem ko se pomenski sloji postopoma odstirajo izpod na videz minimalističnega scenskega dogajanja. Tisto, kar je na začetku videti kot poetika majhnih korakov, v le 80 minutah preraste v mehanizem, ki preizprašuje ne samo verodostojnost gledališča, temveč tudi vsako s čutili posredovano izkušnjo.
Na videz se zdi, da gre za zgolj za epizodo iz ženskega internata v današnjem, s strogimi verskimi pravili, disciplino in (samo)cenzuro utesnjenem Iranu, vendar ima zgodba o neupravičenem sumu in nedokazani krivdi ter njunih tragičnih posledicah potencial, kakršnega ima vsaka antitotalitaristična legenda od Orwella, Kiša in Koestlerja do – v tem žanru neizbežnega – Kafke. Koohestani scenski igri dodaja videoposnetke, s katerimi povezuje preteklost in sedanjost protagonistke v tragično, a hkrati ponosno in uporniško osebno epopejo. Predstava namenoma ni niti malo spektakularna, s kostumi, kakršne pač dopuščajo uniformiranost režima in »čuvaji revolucije«, ne agitira niti ne konkretizira, ampak pričakuje, da je »vsem vse jasno« – četudi morda ni. Če bi iskali primer za sintagmo »velika mala predstava«, bi (Za)slišanje prišlo v najožji izbor.
Dvakrat je preveč
Drugačno poetiko, vendar ne tudi popolnoma druge vrste, je zastavil še en mlad režiser, ki ga je podprl umetniški vodja Bitefa Ivan Medenica. Ersan Mondtag (1987), ki ustvarja v Nemčiji, je bil v uradnem programu zastopan z dvema predstavama: dramatizacijo dela nobelovca Orhana Pamuka Sneg v produkciji hamburškega Thalia Theatra in z Iztrebljanjem mlade berlinske avtorice Olge Bach iz Koncert Theatra v Bernu. Poleg režijske konsistentnosti v sledenju ne vedno do konca premišljenemu konceptu obe zaznamuje močna in sodobna vizualnost. Čeprav sta predlogi bistveno različni, je med njima mogoče najti tudi druge vzporednice, občutek odrezanosti od dela sveta, svojevrstno zaprtost v meje predstave, ki, četudi govorita na splošno, delujeta kot samostojni in samozadostni celoti.
V zaprti ruralni skupnosti Snega politična pravila postanejo tudi osebna, vsaka vrsta individualnosti pa je zvedena na funkcijo posameznika v kolektivu, kar je poudarjeno z enakimi kostumi. Iztrebljanje pa predstavlja domnevno odprt in permisiven svet zahodnoevropske mladosti, katere uniformnost svojo privilegirano pozicijo obravnava z veliko velikodušnostjo, pri čemer je politična zavest samo še ena droga s predvidljivimi posledicami in učinki, privajanje nanjo pa je enako neboleče kot odvajanje od nje.
Obe predstavi tako stremita k halucinogenemu zasuku v gledalčevi percepciji, ki jo zahteva presenetljiva scenografija, občasen vstop besedila, uporaba stroboskopa in gledališke pirotehnike. Medtem ko Sneg uspe zadržati simboličnost, se zaključek Iztrebljanja zvede na ironičen, tudi ciničen odmik od preostanka predstave, s podvajanjem postopka pa se njeno delovanje v glavnem izniči. Mondtag je gotovo nadarjen in na to karto je igral Bitef kot festival, ki misli na svojo prihodnost, vendar morda pretiraval z dvema predstavama. Po drugi strani pa je festivalski dramaturgiji treba priznati, da je letošnje epsko potovanje, začenši s Fabrovim spektaklom, eliotovsko sklenila ne s pokom, temveč z ječanjem. Morda cele generacije, morda celo cele civilizacije.
