Težko bo kar koli v regiji, a tudi nekoliko širše od nekdanjega jugoslovanskega prostora, po obsegu in odmevu (pa tudi po mešanih odzivih) zasenčilo pravkar končani jubilejni, 50. beograjski mednarodni gledališki festival – Bitef. V ustaljenem terminu, v prvih jesenskih dneh, je svojo častitljivo obletnico želel in tudi zmogel primerno zaznamovati; čeprav v Srbiji ne cvetijo rožice ne za kulturo ne za kaj drugega, si je to priložnost preprosto zaslužila.
Letošnji Bitef je bil tako izjemen spoj starega in novega, vztrajanja pri iskanju »novih gledaliških usmeritev«, kar je njegova nesmrtna mantra, pa tudi spominov na lastne kulturne, gledališke in politične zasluge; z zaskrbljenim pogledom v prihodnost, a tudi z novim umetniškim direktorjem. In predvsem z izborom predstav.
Slovesna spektakularnost
Jovan Ćirilov, dobri duh (ne samo) Bitefa, se je pred dvema letoma v smrti pridružil legendarni ustanoviteljici tega festivala Miri Trailović in tudi sama prireditev se je znašla na svojevrstni prelomnici. Uspešno jo je prešla režiserka Anja Suša, prej Ćirilova desna roka, nato pa samostojna selektorica programa, ki se je damsko umaknila, ko je bil za novega umetniškega direktorja prav v času obletnice imenovan teatrolog in kritik Ivan Medenica. Ker je Medenica dejaven tako v akademskih kot tudi kritiških krogih, očitno pa je dovolj vešč tudi političnih iger, ki so pač zahtevale spektakularnost odprtja festivala, je bilo vse pripravljeno za slavje.
»Mediji trenutno veliko več poročajo o Bitefu kot o Novaku Đokoviću,« je bilo mogoče slišati na ulicah Beograda, in razlog gotovo ni bila samo nekoliko slabša tenisačeva forma. Ob rdeči preprogi in pozdravnih besedah znamenitega režiserja Roberta Wilsona (na žalost pa tudi kakšnega politika) je k prihodu številnih uglednih gostov prispevala tudi strateška priprava dveh mednarodnih srečanj, ki sta poskušali (re)definirati temeljne značilnosti festivala. Konferenca Mednarodne zveze gledaliških kritikov (IACT) se je ukvarjala z raztegljivostjo pojma novum v uprizoritvenih umetnostih, medtem ko se je na tisti, ki so jo pod okriljem Unesca pripravili na katedri za kulturno politiko in menedžment Umetnostne univerze v Beogradu, razpravljalo o temi Bitef in kulturna diplomacija: gledališče in geopolitika. Ta dva pojma sta v strukturnem smislu temeljno določala festival, ki ga je spodbudilo gibanje neuvrščenih in je dolgo, tako kot SFRJ, pomenil mehko mejo in prostor srečevanja med vzhodom in zahodom ter njunih »gledaliških norosti«.
Analiza negotove Evrope
V vmesnem času je država izginila, meje so postale mehkejše (in hkrati trše), gledališče pa še vedno išče svoje »nove usmeritve«. Slogan letošnjega Bitefa se je glasil »na hrbtu pobesnelega bika« in je poskušal opazovati Evropo, ki postaja vse bolj negotova, tako zaradi notranjih nesporazumov kot zaradi vse slabšega geopolitičnega položaja, v katerem se vračajo stare blokovske delitve in kolonialni dolgovi v obliki begunskih valov. Tekmovalne predstave so bile izbrane prav po tem načelu: režiserji in avtorji so bili praviloma bitefovski debitanti, obravnavane tematike, čeprav neizbežno evropske, pa so morale zadostiti tudi bolj globalnim, predvsem azijskim in afriškim merilom.
Med dvanajstimi uprizoritvami je mednarodna žirija veliko nagrado podelila predstavi dunajskega Burgtheatra Norčevanje teme nemškega dramatika Wolframa Lotza in češkega režiserja Dušana Davida Parízka, posebno nagrado pa sta si razdelili predstava Suita št. 2 skladatelja in režiserja Jorisa Lacosta ter francoskega kolektiva Encyclopédie de la parole (avgusta smo jo videli na festivalu Mladi levi) in avtorski projekt Riding on a Cloud še enega ljubljanskega znanca iz preteklih let, libanonskega umetnika Rabiha Mrouéja. V razponu od ostankov mimetičnega teatra prek postdramskega in konceptualnega do multimedijskega in plesnega gledališča se je razgrinjal tudi preostanek uradnega programa, praviloma z močnimi avtorskimi in režiserskimi pečati – tudi v primerih, ko je šlo za inscenacijo dramske ali prozne predloge. Poleg nagrajenih si bom tako zapomnili vsaj še avtorski projekt Mila RauaSočutje. Zgodovina mitraljezov v izvedbi berlinskega gledališča Schaubühne, pa nemško-afriški »singspiel« Ambasador kolektiva Gintersdorfer/Klassen in projekt Svoboda je najdražja kapitalistična beseda beograjskih dramatičark Maje Pelević in Olge Dimitrijević. Čisto dovolj za prihodnja Bitefova desetletja!
