Verjetno drži, da so Srbi od vseh južnoslovanskih narodov največji mitomani. Srbska epika je dokaz bogate zgodovine, visoke ravni ljudskega slovstva in zavesti o jeziku, poseben položaj pa ima seveda cikel, povezan s kosovsko bitko. Ta svojevrsten duhovni temelj so v Srbiji sprejeli kot dejstvo, pri tem pa ga uporabljali tudi kot gorivo za »ogrevanje naroda« v zadnjih vojnah. Številni citati, od tistega, da so Srbi »nebeški narod«, do onega, da »dobivajo v vojni in izgubljajo v miru«, izvirajo v teh jezikovno bogatih, a nezanesljivih ustnih kronikah. Zato so mnogi pričakovali, da se bo režiser Jernej Lorenci v predstavi Nebeško kraljestvo, ki je nastala v koprodukciji Bitef teatra in Narodnega gledališča, posvetil kritični rekonstrukciji in kontekstualni dekonstrukciji mita in njegovega toksičnega potenciala.
Šeststo let po slovitem spoznanju kneza Lazarja, da je zemeljsko kraljestvo majhno, nebeško pa večno, se je brutalni naturalizem mita z vsemi gomilami odsekanih glav in odtrganih udov ter rekami krvi spremenil v resničnost ravno zato, ker so vztrajali, da je mit resničen. Zato je Lorencijeva težnja, da se v gledališču »ne bi ukvarjal s politiko«, morda umetniško upravičena, a v vseh drugih pogledih zgrešena. Nebeško kraljestvo kot pojem in kot ideja je na žalost preveč kompromitirano, da bi se o njem prepevalo iz slonokoščenega stolpa, dokler mit ne bo pospravljen tja, kamor sodi. Tako kot tudi tisti, ki verjame, da obstajajo nebeški in neki drugi narodi.
Res je, da je Lorenci režiser s sofisticiranim pristopom, ki z minimalnimi intervencijami trajanju dopušča, da širi interpretacijo, medtem ko igralsko gesto pametno odmerja do bolj ali manj vehementnega finala. Prepričan o svoji poetiki se je odrekel razkrinkavanju ponaredkov in manipulacije z mitologijo, zato je njegova raziskava procesa, v katerem »beseda meso postane«, ostala na pol poti, še posebno po tistem, ko se je občinstvo skupaj z nastopajočimi po tragičnem prvem delu v Narodnem gledališču sprehodilo do Bitef teatra. Bivša cerkev, preurejena v gledališki prostor, je že sama po sebi dovolj navdihujoča, da bi v njej lahko bolj konkretno, če že ne tudi bolj odločno prebrali, kaj lahko ep, pa naj bo še tako narodotvoren in zato morda nedotakljiv, »pomeni danes nam«.
Na to vprašanje niso ne sebi ne gledalcem znali odgovoriti niti igralci Narodnega gledališča (Olga Odanović, Nataša Ninković, Nada Šargin in drugi). Vsi po vrsti so se zelo srčno spoprijeli z izčiščeno Lorencijevo poetiko in njeno potrebo po višji vrsti zbranosti, a jim je zelo očitno manjkalo malo več »akcije«. Predstava tako, tudi kljub uglednim soustvarjalcem, kot so scenograf Branko Hojnik, dramaturg Matic Starina ali skladateljica Karmina Šilec, ostaja ena od tistih, v katerih Lorenci teši predvsem svojo potrebo po raziskovanju obrti in dramskega potenciala velikih pripovedi. Četudi impresivno v gesti in vizualnem, z glasbenimi vložki, ki etnomotive stisnejo v krik, prinaša Nebeško kraljestvo v razvoju Lorencijevega režijskega rokopisa le malo novega, in to ne samo za poznavalce in ljubitelje njegovega dela. Nestrpno pričakovana koprodukcija predvsem beži od stvarnosti, s tem pa tudi od katarze, ki bi jo srečanje z njo lahko in moralo izzvati.
