Beograjski mednarodni gledališki festival (Bitef) je nastal zaradi želje po raziskovanju, prikazovanju in spoznavanju novih gledaliških teženj ter želje po srečevanju (ne le evropskega) vzhoda in zahoda ter grajenju mostov med različnimi estetikami. Vse to mu je uspevalo tudi v precej težjih časih, kot so danes, zato ga ne motijo niti očitna protislovja, ki so zaznamovala tokratno selekcijo in spremljevalne programe.
V resnici je prav nasprotno: to, da je bil prvi del festivala bolj revijalnega značaja in bolj tradicionalen v smislu tega, kar naj bi bilo danes kakovostno mainstream gledališče, njegov drugi del pa po izrazu in formi bolj eksperimentalen, je samo bistvo Bitefa. Čeprav je ta že zdavnaj postal prestižna znamka, je hkrati tudi eden redkih presežkov srbske kulturne politike; biti hoče tako avantgarda kot glavni tok, izziv novega, ki je zasidran v zanesljivost preverjenega, in če se izrazimo poetično, pravovernega.
Posebna tradicija nagrad
Na Bitefu podeljujejo samo dve nagradi, poimenovani po njegovih ustanoviteljih – veliko nagrado Mire Trailović za najboljšo uprizoritev festivala, ki je šla tokrat v SNG Drama Ljubljana, in posebno nagrado Jovana Ćirilova; prejela jo je Francozinja Phie Ménard. Prva sodi v kategorijo absolutnega, druga pa relativizira; prva potrjuje pridobljeni status in dosežke, druga pa naj bi opozarjala na tisto, kar šele prihaja, pri čemer hkrati podpira in spodkopava vse tisto, kar spada k prvi. Z redkimi izjemami so bile nagrade na ta način skozi bogato Bitefovo zgodovino tudi podeljevane; letos je to tradicijo nadaljevala dodelitev posebne nagrade solistični novocirkuški predstavi Francozinje Phie Ménard, katere naslov je tako edinstven kot uprizoritev sama: Nemoralne zgodbe – 1. del: Hiša mati.
Z veliko nagrado režiserju Sebastijanu Horvatu in ljubljanski Drami je slovensko gledališče končno dobilo tudi to ugledno priznanje, ki je – mimogrede povedano – po spletu različnih zunanjih okoliščin v preteklosti ušlo Jerneju Lorenciju in Tomiju Janežiču, sicer skorajda rednima gostoma tega festivala. Podobno velja še za eno ime iz soseščine, hrvaškega režiserja Boruta Šeparovića, ki je bitefovske duhove letos ponovno razburkal s provokativno sodobnim branjem Mladine brez boga Ödöna von Horvátha v produkciji Zagrebškega gledališča mladih (ZKM), med regionalna imena, ki so dajala ton tokratnemu dogajanju, pa lahko uvrstimo še dve – to sta veteran Bobo Jelčić in mladi zvezdnik Igor Vuk Torbica.
Globalno vzdušje v regiji
Bobo Jelčić je s svojim posebnim gledališkim jezikom že dve desetletji eden najzanimivejših hrvaških režiserjev. V Jugoslovanskem dramskem gledališču je postavil besedilo, ki se zdi kakor napisano zanj, a je dovolj dobro znano tudi sicer: Zakaj je ponorel gospod R.? Rainerja Wernerja Fassbinderja je študija družbe in družine, notranjega in zunanjega kroga, ki posameznika obremenjuje do meje streljanja. Bolj kot znana zgodba je v predstavi pomemben trk med Jelčićevo težavno intimo in organsko igro tako imenovane srbske šole: Fassbinderjeva predloga ponuja izvrstno snov za Jelčićeva raziskovanja, toda življenjskost in svežino mu daje ravno želja igralcev po ekspresiji. Rezultat je, zlasti po zaslugi Borisa Isakovića v naslovni vlogi, predstava, ki je bolj napeta na površini kot v jedru.
Tartuffe v režiji Igorja Vuka Torbice je do neke mere podoben v postopkih, čeprav se naslanja tudi na rešitve, za katere se po Lorenciju in Frljiću zdi, da so že del sodobnega kanona. Ta Molière je zamišljen in zasnovan kot kritika vseh družbenih manipulacij, in to skozi predstavo, ki kaže na svet prav toliko kot sama nase.
Kljub temu nobena od opisanih uprizoritev ne ponuja niti koščka upanja na boljši jutri, in če sklepamo po celoti programa, ne gre regiji nič boljše in nič slabše kot preostanku sveta. Tako tudi letošnje festivalsko geslo Začniva ljubezen znova navkljub cinizmu zveni povsem globalno.
