Bruce Nauman (1941) je študiral matematiko, glasbo in fiziko, nato je presedlal na likovno umetnost in študij leta 1966 končal pri Williamu Wileyju. Istega leta je pripravil tudi svojo prvo samostojno razstavo v Los Angelesu, ki so ji sledile razstave po galerijah v New Yorku in Düsseldorfu. Njegova dela so vključili v številne skupinske postavitve, leta 2009 je na beneškem bienalu opremil ameriški paviljon in po letu 1999 že drugič prejel zlatega leva.
Čeprav Nauman vedno znova odpira podobna vprašanja, jih njegova dela osvetljujejo z različnih zornih kotov in na različne izrazne načine, saj umetnika odlikuje uporaba zelo različnih medijev. Avtor, ki se zanima za družbeno pereče teme, je bil vselej odprt za tehnične inovacije in je pogosto v apliciranju določenih tehnično naprednih pristopov na umetnost odigral pionirsko vlogo. Njegova dela slonijo na doslednem prevpraševanju estetskih in etičnih vrednot in so, ne glede na datacijo nastanka, v svoji nadčasovni dimenziji odpiranja večnih dilem človeštva še vedno aktualna.
Retrospektivna razstava Bruce Nauman: Disappearing Acts je poskušala na celovit način predstaviti Naumanove razdrobljene pristope in uporabo različnih medijev – od videa, filma, performansa, skulptur do arhitekturnih poskusov, fotografij, risb, neonskih in zvočnih del kot tudi tehnično zahtevnih instalacij. Pogosto je bil prav zaradi te razpršenosti in nekoherentnosti deležen negativnih kritik.
Skrivni vzorec
»Med pripravami na to razstavo – skoraj 25 let po Naumanovi retrospektivi, na kateri sem sodelovala leta 1994 – sem po naključju naletela na ujemanja, ki so se mi takrat izmuznila. Na lastno presenečenje sem odkrila vzorec, ki nakazuje rahlo protislovno alternativo običajnemu narativu: različne pojavne oblike 'izginevanja' tvorijo rdečo nit Naumanovega ustvarjanja. Vse od študijskih let ga prevzemajo v čustvenem, intelektualnem in formalnem smislu. Izginevanje kot dejanje, koncept, testiranje zaznave, magični trik, delovna metoda in metafora je bilo za Naumanovo umetnost vselej uporabna iztočnica splošne veljave. Tudi bližnji sorodniki izginevanja – odsotnost, praznina in s tem povezana občutja neobstoja, opeharjenosti in izključenosti – se pojavljajo v številnih formah,« je povedala kuratorka Kathy Halbreich.
Kljub prepoznavnemu podpisu pa Bruce Nauman ustvarja različna in v svoji radikalnosti edinstvena dela. Čeprav njegovega ustvarjalnega opusa ni mogoče tipizirati, vendarle obstajajo teme, ki se pojavljajo kot vodilni motivi, denimo studio, telo, model, jezik, zvok ali zven. Razstava Bruce Nauman: Disappearing Acts predstavlja umetnika od prvih eksperimentalnih del s skulpturo do najnovejših video instalacij v kompleksni tridimenzionalni tehniki, ki so javnosti predstavljena prvič, s čimer dokumentarno sledi kronologiji, ki pa jo vedno znova prelamlja. Gre za poskus smiselnega motivno-tematskega vzporejanja Naumanovih starejših del z novejšimi, kar odpira nove poglede in možnosti interpretacij, predvsem pa (nevsiljivo) zaznava in razpira vsebinska sosledja.
