Umetniška pot v Kanalu ob Soči rojenega Rika Debenjaka (1908–1987) se je sicer začela s šolanjem v Beogradu, pozneje se je v Parizu in drugod po Evropi izpopolnjeval v ilustraciji, pa tudi grafiki. A za slednjo ga je, ko se je leta 1939 vrnil v Ljubljano, posebej navdušil predvsem Božidar Jakac.
Dovolj, da je Debenjak pozneje zasedel profesorsko mesto na ALUO, z njegovim delom pa je povezan tudi nastanek ljubljanske grafične šole, katere glavni akterji so bili prav njegovi učenci. Sodeloval je na vseh pomembnejših razstavah grafike po svetu, dvakrat (1954, 1964) denimo tudi na beneškem bienalu, obenem pa je bila pomembna njegova vloga organizatorja in – večkrat nagrajenega – razstavljalca na ljubljanskem grafičnem bienalu.
Domač v literarnih krogih
Njegova pregledna razstava v Mednarodnem grafičnem likovnem centru je zasnovana kronološko. Ker je vse do leta 1957 najprej predvsem slikal, ponuja v uvodu dialog med oljnimi slikami, jedkanico in suho iglo. V krajinah, tihožitjih in vedutah – torej v mnogih precej tradicionalnih motivih – je vidna njegova risarska moč, poudarja kustosinja Breda Škrjanec, ko kaže na prizore istrskih solin in barja, pa tudi preproste zarebrnice in solate, saj so Debenjaka vedno zanimali vsakdanji prizori, ki so ga obkrožali.
»Njegov prvi zaokroženi grafični cikel Panjske končnice je sicer nastal že leta 1953 in velja za prvi barvni cikel do takrat črno-bele grafike na Slovenskem,« razlaga. »A v petdesetih je raziskoval različne medije in izraz v grafiki še iskal.« Tako med njegovimi raziskovalnimi začetki najdemo osnutke za oblikovanje jugoslovanskih znamk, pa tudi mnogo knjižnih ilustracij, na primer lesorezov za Gradnikovo pesniško zbirko Harfa v vetru. »Sploh je bil v literarnih krogih zelo domač, celo bolj kot v slikarskih, ilustriranje mu je med vojno, ko je zbolel, omogočalo zdravljenje in preživetje,« pove kustosinja.
Vse bolj v abstrakcijo
»Zame je eksperiment lepota. Samo tedaj sem navdušen. Potem je le ponavljanje,« je trdil umetnik. Vse, kar je eksperimentu sledilo, na primer naklada, ga ni zares zanimalo. Tudi posamezni motiv je toliko časa izčrpaval, da ni mogel iz njega nič več potegniti, potem pa je šel na drugega, pravi Škrjančeva o tem mojstru jedkanice in akvatinte.
Ti dve tehniki sta ga najbolj zanimali, najbrž tudi zato, ker je menda še bolj kot slikar hotel biti kipar. Posledično je njegovo delo z obdelovanjem kovine zelo plastično, želel je iti v tretjo dimenzijo, delati svojevrstne reliefe in jih potem preslikovati. Zanimanje za akvatinto, ki je ponujala možnost barvnega pristopa, ga je vodilo v poenostavljanje organskih oblik in reduciranje predmetnega sveta, vse bolj se je usmerjal v abstrakcijo.
Magične sledi
Eno osrednjih mest na razstavi pripada Debenjakovim Kraševkam, po katerih je najbrž najbolj znan. Nastale so zgodaj, že leta 1953, najprej v lesu. »Vsaki tehniki je posebej prilagodil tudi motiv. Abstrakcija je denimo v lesorezu precej manj mogoča kot v kakšni tehniki, ki omogoča več stilizacije. Zato so Kraševke v lesu še jasne figure s košaro na glavi, ko pa jih dela v akvatinti, se že spremenijo v simbole.« Tudi v njegovi grafiki Kraška kariatida (1957), ki velja za enega vrhuncev njegovega opusa, zaradi poenostavljenosti motiva ni več pravega sledu o kraški ženski.
Prehod v abstrakcijo zaznamujeta še cikla Morsko dno (1957/58) in Sledi na ometu (1961). Z obsežno serijo Grebelca (1962/63) se gledalcu dokončno razodene Debenjakova želja, da matrico na povsem svoj način večkrat obdela. »Zanima ga, kako iti iz konvencije klasične pravokotne ali kvadratne matrice, kako matrico tako globoko izjedkati, da ne bo le nosilka podobe, ampak tudi oblika podobe,« pripoveduje sogovornica, ko pojasnjuje umetnikov odnos do svetlobe in teme. Še močnejše razjede, zlomi in vrezi v globino so tozadevno prisotni v ciklu Drevo-skorja-smola (1965/66), ki ponazarja človekovo poseganje v naravo.
Omenjene perforacije so že napoved njegovega med zbiratelji priljubljenega cikla Magične dimenzije, ki vsebuje štirideset grafičnih listov različnih dimenzij. Avtorjeva sklepna serija, ki je nastajala med letoma 1967 in 1973, predstavlja analitično fazo in naposled sintezo njegovega delovanja. Zanjo ga je navdihnila izstrelitev prvega satelita Sputnik 1 v vesolje, zato vse grafike v tej seriji spremlja nekakšen okvir, simbolno okno, skozi katerega človek gleda v nebo, ali televizijski ekran, skozi katerega lahko tudi navaden smrtnik pogleda v vesolje. »Tudi likovno ga v tej seriji zanimata prostorska in časovna dimenzija, pa material oziroma barve v prostoru,« še sklene kustosinja. Kot zanimivost dodaja, da se je leta 1984 njegov ustvarjalni cikel vnovič sklenil z abstraktnim motivom Magičnih dimenzij v dveh oljih na platnu.
