Torej, živel je kralj, ki je imel ljubko hčerkico, idealnih mer, miss universe, čeprav niti pisati ni znala. Kralju je žena umrla, pa se je še enkrat obabil in pod streho pripeljal noviteto, ki je bila na domačo misico ljubosumna kot hudič. Tisto o zrcalu bom spustil, zato pojdimo naprej. Naročila je jagru, da jo odpelje v hosto in fenta v stilu najprej diskvalifikacije, potem likvidacija. Jagr bi z misico raje počel vse kaj drugega, pa je punčaro spustil. Tisto o hiški in palčkih ste se zdaj gotovo že spomnili, zato povejmo le, da je mačeha pogruntala, da je ta mala še pri sebi, pa je šla maskirana v hosto, Sneguljčici ponudila neškropljeni, ampak zastrupljeni jabolček, punca je v tisti krivopecelj ugriznila in se zgrudila. Kako gre naprej, se vam zdaj najbrž že svita.
Podobno pravljico živimo danes. Naša Sneguljčica gre takole: na sončni strani Karavank in Alp se je rodila, osamosvojila Slovenija. Luštna in prepolna sama sebe, ravno prav velika, okrogla, visoka. A ker je bila mlada, je bila naivna in taka je brž hotela zakoračiti v širni svet. Eni so se drli »Evropa zdaj!«, drugi druga gesla, srp in kladivo se namreč nista obnesla. Ampak vrata v Evropo so bila zaprta, pri durih pa je stal receptor in v roki držal sadež, na katerem je pisalo, na etiketi, jasno: Privatizacija. Slovenija ni pomišljala, saj je o tem slišala že polno lepih besed, da se ji je vrtelo v glavi. Ko bo vse privatno, bo tu v hipu vse ful kul, prava Indija Koromandija. Pograbila je ponujeni sadež in vanj zasadila svoje mlečne zobe in se zgrudila in bila videti tako, kot če ti spodleti samomor, ko sicer ostaneš živ, ampak paraliziran.
Ob njej se je pojavilo sedem palčkov: najprej SDK, potlej nekakšna agencija za revidiranje, pa (pravo)branilci svojih plačic, pa sodniki, pa tožilci, pa kriminalisti, pa kašna parlamentarna komisija za večanje poslanskih plač. Teh sedem palčkov je niti takrat niti vse do danes ni moglo spraviti k sebi, princa, ki bi jo poljubil, od nikoder, tisto, da so enkrat ta rdeči zgoraj, drugič pa ta črni, pa tudi nič ne hasne. Sneguljčica je pravljica s srečnim koncem, tale naša pa ne, in ker so današnji časi bolj divji in nevarni in ker ni verjeti zgodbicam o uspehu, niti tega, da bi kmalu prišli do kakšne pametne vlade, še manj pa, da bodo pojutrišnjem na Ljubljanskem barju odkrili bogato nahajališče nafte v sodčkih ali še bolje bencina, bi bilo bolje, če ostanemo pri originalni verziji Sneguljčice in sedmih palčkov. Boste lažje spali.
Jožef Praprotnik, Jesenice
