A veste, spoštovani, da me je groza že ob sami misli, da bi moral s svojo stranko ure in ure sedeti tam notri in poslušati, kar se tam govori. Nič čudnega, da tudi vseh pametnejših od mene za vse na svetu ne spravite več nikamor, kjer se o čem odloča. Pa so mnogi cenjeni in spoštovani po vsem svetu. Le doma samo še životarijo. In z njimi životarijo tudi znanost in kultura in zdravstvo in izobraževanje in z reveži sociala in razvoj in inovatorstvo in stanovanjska gradnja… sploh vse, saj nima smisla naštevati – samo strankarski pluralizem, ja, ta pa nezadržno cveti. Ste že kdaj slišali, da bi za politiko in stranke zmanjkalo denarja? Dajte no, še za gospoda Jelinčiča ga ne.
Zdaj pa naj bi se še sam rinil med posvečene, ko vendar ne znam še samega sebe voditi, kaj šele naroda in države. Kolikor vem, tudi drugod navadni ljudje ne znajo voditi države; v Parizu, ki ne slovi ravno po svoji neumnosti, imajo kar dve ugledni visokošolski instituciji za izobraževanje tistih, ki bodo morda nekoč vodili državo. Pri nas pa, saj sami vidite, jo lahko vodi vsak, ki pride mimo; še vprašajo ga ne, ali kaj zna. Ker imamo demokracijo. In večno pomlad. Na začetku so novodobni prvoborci še govorili, samo da je naš, zdaj se pa še na to ne da več zanesti.
A propos: grdo, da ves čas govorim v prvi osebi – ne da bi predlagatelja vprašal, kaj pa tista polovica, tistega pol milijona volilcev, ki tudi niso šli volit – bodo morali tudi vsi ti ustanoviti svoje stranke? Ja, madonca, potem nam bo pa res zmanjkalo denarja še za pogreb.
Milan Maver, Ljubljana
