Tistega julija pred triindvajsetimi leti je bilo v nekaj dneh sistematično in brutalno pobitih več kot 8000 fantov in moških, 30.000 ljudi pa nasilno preseljenih. Od takrat so sorodniki žrtev – še posebej matere, ki so izgubile može, sinove in brate – na dolgem, pogumnem pohodu k pravici in priznanju.
Na tej poti so dosegli nekaj tega. Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo je razsodilo, da se je v Srebrenici zgodil genocid, in obsodilo nekatere vojne zločince, ki so ga organizirali in izvajali. Lokalne organizacije pa morajo premagati velike ovire, da lahko začnejo težko pot k spravi. Vse to je zelo pomembno, a prinaša malo tolažbe za tiste, ki so preživeli genocid, in za družine žrtev.
Ti zahtevajo, da bi njihove ljubljene našli, toda počasen proces identifikacije jim povzroča dodatno trpljenje. Zahtevajo zdravstveno oskrbo za zdravljenje svojih travm, zadovoljiti pa se morajo s podstandardnimi terapijami. Zahtevajo odgovornost, toda številni vojni zločinci so še vedno na prostosti in nekaznovani. Zahtevajo priznanje, toda njihovo trpljenje je prezrto, zaničevano ali zanikano.
Zadnje je najbrž najhujša žalitev, ki jo morajo prenašati v obdobju po genocidu. In vendar so našli moč, da nadaljujejo boj za resnico in pravico kljub zanikanju in minimaliziranju genocida, ki smo jima priča tudi v šolstvu. Učenje o genocidu je v Republiki Srbski onemogočeno. Monoetnične šole in sistem »dveh šol pod eno streho« so še vedno značilnost bosanskega šolstva.
Takšno stanje vodi k utrjevanju etničnih delitev in nadaljevanju preteklih napetosti, preprečuje pa spravo in mir. To je treba spremeniti.
Civilne žrtve Srebrenice morajo dobiti ustrezno socialno zaščito in boljšo pravno pomoč, da bodo lahko uveljavile svoje pravice in dobile odškodnino.
Politične in sodne oblasti v Bosni in Hercegovini ter v Srbiji morajo izboljšati svoje sodelovanje, ugotoviti, kdo so vojni zločinci, jih kaznovati in tako odpraviti nekaznovanost. Več sredstev morajo nameniti temu, da bi ugotovili, kdo vse so in kje so žrtve genocida, ter pojasnili usodo tistih, ki so še vedno pogrešani. Pospešiti morajo iskanje množičnih grobišč in zagotoviti pričam, ki bi lahko razkrile informacije, potrebne za ugotovitev, kjer so vsa preostala grobišča, da bi se počutile varne, ko bi spregovorile.
Vlade in vsi, ki odločajo, morajo sprejeti daljnosežne politične odločitve, ki vzpostavljajo odgovornost in se osredotočajo na ozaveščanje v šolah. To bi morala postati skupna odgovornost predvsem Bosne in Hercegovine ter Srbije, pa tudi drugih evropskih držav, ne le tistih na območjih nekdanje Jugoslavije.
Šolski sistemi v regiji morajo postati bolj inkluzivni. Mladim generacijam morajo kazati izhod iz votlin predsodkov, v katerih popačen prikaz realnosti zamegljuje resnico in širi seme sovraštva. Učbeniki ne le v Srbiji in Bosni in Hercegovini, ampak po vsej Evropi, morajo vključevati objektivno pričevanje o srebreniškem genocidu in ga prikazati brez političnih in etničnih konotacij. Poučevati morajo o preteklosti, poučevati, da bi pravilno osvetlili mite, poučevati morajo o pravici in enakopravnosti za vse.
Evropske države bi morale zagotoviti več podpore lokalnim pobudam za spravo. Izvajati bi morale tudi večji pritisk na politike in druge javne osebnosti v Srbiji ter Bosni in Hercegovini, da bi nehali zanikati preteklost in zgradili bolj inkluzivne šolske sisteme in družbe.
Tako kot holokavst in genocid v Ruandi tudi srebreniški genocid ni bil naključje. Začel se je, še preden se je zgodil. Njegovi začetki segajo v čas, ko so bili ljudje zaradi svoje etnične pripadnosti izpostavljeni in izločeni. Krepil se je z javnim diskurzom nekaterih medijev, ki je razčlovečil pripadnike določenih etničnih skupin in marginaliziral kritične glasove. Konkretne oblike je dobil v sistematičnih in množičnih usmrtitvah večjih skupin ljudi pred očmi pasivne mednarodne skupnosti. In se nadaljuje danes z zanikanjem in nekaznovanostjo.
Srebreniški genocid pomeni eno najbolj mračnih strani evropske zgodovine. Če hočemo pisati svetlejšo prihodnost, se moramo spominjati, kaj se je zgodilo, in obravnavati vse žrtve kot naše, brez političnih in etničnih konotacij. Priznati moramo trpljenje preživelih in družin žrtev. Njihov boj za pravico mora postati naš boj.
Kot komisarka za človekove pravice bom nadaljevala s pozivi za pravico vseh žrtev zločinov, ki so se zgodili med vojnami na Balkanu. Služenje pravici je edini način, da se lahko vsi soočimo s preteklostjo in preprečimo, da bi se ponovila.
Dunja Mijatović je v Svetu Evrope komisarka za človekove pravice.
