Po knjigi Ujeta svoboda, objavljeni leta 2016 pri Književnem društvu Hiša poezije, je pred nedavnim pod naslovom Ta svet ni konec. Pesmi in pisma izšel najobsežnejši slovenski izbor opusa slavne ameriške pesnice Emily Dickinson doslej; za zbirko Kondor ga je pripravila in prevedla Nada Grošelj. Pesmi v knjigi so prevedene po izdaji The Complete Poems of Emily Dickinson, ki jih je zanjo leta 1961 uredil Thomas H. Johnson, sicer pa sledijo drugim antologijskim izborom avtoričine poezije in osebnim prevajalkinim preferencam.
Upor proti zadrtosti
Emily Dickinson je izhajala iz premožne puritanske družine v Amherstu, takrat podeželskem mestecu ameriške zvezne države Massachusetts. Zadrto protestantsko okolje, ki je pridigalo o marljivosti, preprostosti, dejavnosti in odrekanju užitkom, je močno vplivalo na avtoričin duhovni svet in jo vodilo v nenehno prevpraševanje o tuzemskem življenju, veri v onostranstvo in lastni vesti. Kljub navidezni krhkosti in otožnosti, ki so ji ju pripisovali poznejši razlagalci njenega življenja in dela, se je odločno uprla verski indoktrinaciji, nehala je hoditi v cerkev, prostovoljno se je izolirala od družbe in se začela oblačiti v belo.
Njen bogati notranji svet, ki ga upesnjuje, pogosto črpa podobje iz vsakodnevnih gospodinjskih opravil in neposredne bližine narave, kamor se je zatekala po odgovore in navdih. Najznačilnejši je njen »upor proti formi, ki nikoli ni bil plod neskrbnosti in pravzaprav niti muhavosti«, je zapisal njen »učitelj« Thomas Wentworth Higginson v dodanem eseju Pisma Emily Dickinson iz leta 1891. Nekonvencionalnost v pesniških postopkih, kot so svobodnejša metrika, nedosledne rime in njihova zamenjava za asonance, raba pomišljajev in velikih začetnic ter »skrhana slovnica in besedišče«, pa je mnoge urednike zapeljala v popravljanje in krnitev tega edinstvenega avtorskega izraza.
Zagonetna še danes
Čeprav še danes ostaja enigmatična pesnica, »pogosto zastrta in včasih kar nerazumljiva«, kot je celo obžalujoče zapisal Higginson, njena poezija upesnjuje večne teme. Antologisti so jih zaradi večje preglednosti po navadi organizirali v sklope, kot so življenje, prijateljstvo in ljubezen, narava, (ne)smrtnost, religija in podobno, ob čemer se avtorica slovenskega izbora v spremni besedi opira na tematsko razdelitev Mordecaija Marcusa. Zdi se, da Dickinsonova goji najbolj napet odnos do trdne vere v Boga in nesmrtnost ter marsikdaj podvomi o obstoju onstranstva, ki mu manjka dokazov. Po drugi strani pa kot pozorna opazovalka naravnih prizorov (cvetja, iger svetlobe, živali) in iskalka globljega smisla življenja najpristnejšo »religijo« najde v naravi, ki ji protistavlja človekovo majhnost, nemoč in minljivost.
Slovenski izbor in prevod Nade Grošelj se kronološko umešča za precej bolj opisno-razlagalni prevod Marta Ogna v zbirki Lirika iz leta 1988 in za prevod Tadeje Spruk v že omenjeni knjigi Ujeta svoboda, kar ne nazadnje ponuja kar nekaj nastavkov za temeljitejšo primerjalno analizo treh prevajalskih strategij. V splošnem se zdi, da gre za doslej najnaravnejšo slovensko prepesnitev te pesnice, ki se interpretativno upa odmakniti od bolj dobesednih vsebinskih prevedkov in ritmično strukturo približati naravi slovenskega verza. Hkrati pa prevajalka izvirnika ne izpusti izpred oči, ga ne popreprošča ali še bolj zastira. Ob reprezentativnem izboru poezije, izčrpni spremni besedi in Higginsonovem eseju o pismih Emily Dickinson, pa si v skladu s podnaslovom Pesmi in pisma bralci od pogumnih založnikov želimo še širši izbor iz avtoričine korespondence, ki je konec petdesetih let izšla v treh zvezkih in obsega več kot tisoč pisem in proznih fragmentov.
