Prevajalec Andrej Pleterski je pred kratkim povedal, da je Maja Vidmar (1961) ena redkih slovenskih pesnic, ki jo že več kot trideset let enako cenijo tako strožji literarni kritiki kot drugi bralci. O mnenju prvih ob mnogih nagradah v tujini zagotovo pričajo še Jenkova nagrada, nagrada Prešernovega sklada in velenjica – čaša nesmrtnosti. O mnenju vseh drugih še dejstvo, da je bil že njen prvenec Razdalje telesa (1984) kljub visoki nakladi 1500 izvodov razprodan; v primerjavi z današnjimi povprečnimi nakladami poezije (300 do 500 izvodov) je to skoraj nepredstavljiv uspeh.
A Vidmarjeva je v takratni večinoma modernistični tok slovenske poezije vstopila z zbirko, ki tematizira intimni dialog dveh teles, moškega in ženskega, ter s tem povezano močno čustvovanje, ki obsega tako srečo kot ljubosumje in strah, vse to brez odvečne sentimentalnosti. Nemudoma je njena poezija dobila oznako erotične, z žensko senzibilnostjo obarvane lirike. »Ne bi bilo sicer nič narobe, če bi imela moško ali moško korejsko ali katero drugo senzibilnost, vendar pa ni nič čudnega, da imam žensko, karkoli že to je. Seveda me moti, ko pridem v neposredni stik s temi sodbami, ampak edino zdravilo je pisanje pesmi, in ko pišem, me ne motijo,« je pred kratkim pojasnila.
Pesnice na literarni zemljevid
V naslednjih dveh zbirkah Način vezave (1988) in Ob vznožju (1998) se je njen pesniški fokus razširjal; v intimistično je vse bolj pripuščala družbene vsebine, v ospredje je stopila posameznikova odtujenost od sveta, ki je ne more zares preprečiti niti ljubezenska zveza. Pesnik Peter Semolič meni, da so prav njene zgodnje zbirke tiste, »ki so žensko pesništvo postavile na zemljevid sodobne slovenske književnosti, in kolikor je njeno takratno poezijo kot tudi poezijo njenih pesniških kolegic slovenska kritika v pretežnem delu še vedno obravnavala kot 'varianto moške poezije', je zadnjo oznako vse bolj in bolj postavljala v oklepaj«.
Poseben prelom v opusu Vidmarjeve je zbirka Prisotnosti (2005), ne zgolj zaradi pozornosti ob Jenkovi nagradi. Njeni verzi tudi tam ostajajo kratki, vzdušje lirsko, a poprejšnja rimo in asonanco zamenja prosti verz, ritem njenih pesmi se umiri. Na izrazni ravni je postajala njena pesniška govorica bližja vsakdanji, elementi erotike so postali zadeva javnega, saj se je pesnica vse bolj artikulirano opredeljevala tudi do družbene vloge sodobne ženske (žene, matere…) tako v odnosu do moških kot do drugih žensk ali do lastnih otrok.
Pesnica je v zbirki Sobe (2008) eksistencialno stisko pesniškega subjekta prevajala v kombiniranje koordinat prostora in časa, v svoji šesti zbirki pa se je podala tudi onkraj temačnih ljubezenskih globočin z moškim. V Kako se zaljubiš (2012) je nekoliko bolj vedro raziskovala ljubezen do različnih ljudi in stvari, tako do hčerke, sina, očeta, psa, svojih napak in sebe kot do prihodnosti in smrti… »Premik se je zgodil tudi s tem, ko sem samo sebe nehala jemati tako zelo resno. V zadnjem času skušam razširiti svojo svobodo in biti čim manj ujetnica svojih predstav, grenkih spominov, bolečinskih vzvodov, strahu, predvsem pa avtomatizmov. Zbiram torej pogum za nekaj novega, čemur sledi tudi poezija,« je takrat povedala.
Kdo si?
Še močnejši glas kot v prejšnjih zbirkah pripade v njeni zadnji zbirki Minute prednosti (2015) živalim. Pesmi sicer ostajajo na ravni intime, a spremeni se raba persone. Semolič ugotavlja, da njen pesniški svet preneha biti antropocentričen, saj subjekt nagovarjajo denimo srnjaček, škorpijon in riba in ga s tem hkrati spreminjajo v objekt. Ob razsrediščenju sveta tako prihaja tudi do razsrediščenja pesniškega subjekta, pesnica pa potrjuje, da živali nenadoma vedo več kot človek: »Gre za to, da pesem ve več, kot vem jaz, in živali so način, kako pesem ve več.«
»Tega si ne bi mislila o sebi, / a ko so mi predpisali, da moram / eno minuto samo počivati, sem / nemočno planila v jok. Česa tako / krutega mi še nihče ni ukazal,« beremo v Minutah prednosti o svetu, ki razpada (tudi v samotnem subjektu) in ne daje nobene opore več. Zadnji cikel v zbirki je tako posvečen iskanju odgovora na vprašanje, kdo si, ki je nemara ves čas v središču opusa Vidmarjeve. Kakopak je prav toliko kot pesnici ali subjektu namenjeno tudi bralcu, ne toliko v smislu identitetnega prevpraševanja, pač pa raziskovanja lastnih meja v odnosu do sebe, jezika, drugih in navsezadnje – jezika drugih.
