Alice Munro je umetnost tkanja kratke proze izmojstrila do perfekcije. Podobno kot Čehov, s katerim jo pogosto primerjajo, tudi ona ne stavi toliko na dogajanje, temveč skozi pripoved podaja z melanholijo nabite, univerzalne podobe človeških usod; nosilke zgodb pa so predvsem ženske, zelo različne, zelo samosvoje.
Med dejstvi in občutki
Proza Alice Munro je bila že od začetkov posejana z drobci njene osebne zgodbe – a nikjer tako izrazito kot v pravkar izšlem prevodu zbirke Pogled z grajske pečine. Skupaj z zbirkama Preveč sreče in Ljubo življenje sodi med njena zadnja objavljena dela. Če je Ljubo življenje predvsem združevanje najbolj osebnih, a že objavljenih besedil med platnice iste knjige, je Pogled z grajske pečine tista prelomna knjiga v avtoričinem opusu, ki velja za najbolj eksplicitno avtobiografsko. Zbirka združuje dva sklopa, Brez vsakršnih prednosti in Dom, skupaj pa sestavljata nekakšno avtofiktivno biografijo, ali, z besedami kritičarke Ruth Scurr, »zavestno spajanje dejstev, izmišljije in občutij«.
»Imela sem srečo, da se je v vsaki generaciji naše družine našel kdo, ki je imel veselje do pisanja dolgih, neposrednih, včasih žaljivih pisem in podrobnih spominov,« zapiše avtorica v predgovoru. »In tisti del te knjige, ki bi ga lahko poimenovali družinska kronika, je prerasel v literarno delo, vendar ostaja v okviru resnične pripovedi.« Komentar se nanaša na prvi sklop zbirke, v katerem spremljamo selitev avtoričinih prednikov iz Škotske v Kanado ter njihovo aklimatizacijo v novi domovini.
Spomini kot raziskava
Munrojeva potovanje povzema z glasom vsevedne pripovedovalke, ki ga mestoma prekinjajo odlomki iz izvirnih ohranjenih tekstov, kot opomin, da gre za reinterpretacijo pripovedi nekoga drugega. Če je prvi sklop za avtorico nekoliko nenavaden, zgodbe pa spominjajo bolj na osnutke nečesa večjega, pomeni Dom vrnitev na domači teren, a s pomembnim obratom. »V tistih letih sem pisala tudi poseben niz zgodb. Niso bile spomini, vendar so bile bliže mojemu življenju kot druge zgodbe, ki sem jih napisala, tudi tiste prvoosebne. Šlo je za nekaj, kar je bliže pisanju spominov – raziskovala sem življenje, svoje življenje, vendar ne na strog ali dosledno stvaren način. Sebe sem postavila v središče in nato pisala o sebi, kar se da preiskujoče. In to so zgodbe.«
Ne glede na razmejitev med resnico in izmišljijo se zdi, da je imelo pisanje za avtorico tokrat še neki drug namen. Pogled z grajske pečine je v prvi vrsti namenjen njej, pisateljici, ki želi, tako kot njeni predniki, »razumeti pomen nečesa, kar je izginjalo«. V duhu reka, da je nekaj resnično le, če je zapisano, Alice Munro oživlja spomine spominov, svojim prednikom, sorodnikom, prijateljem, sovražnikom in mimobežnikom nadene obraze, značaje, smisel in vlogo v neki večji Zgodbi Življenja.
Zgodbe, ki nihajo
Pri tem nastane nekaj zadrege, podobne tisti, ko neznanci drug pred drugim razstavljajo svoje življenje, ne zato, ker bi imeli kaj povedati, temveč ker z ubesedovanjem svoje preteklosti lahko spomine nanjo zadržijo še nekoliko dlje. V tem duhu se zgodbe Pogleda ne osredotočajo več toliko na vzdušje, kolikor ponavljajo imena, vezi, dejanja. Prav avtoričina intenca, zavest, da imajo zgodbe v prvi vrsti spominsko in ne pripovedno vrednost, nekatera mesta v zbirki – predvsem tista, ki vključujejo ohranjene dnevniške, pisemske ali romanopisne odlomke njenih prednikov – otežuje. Spomin je nedokončan in nezanesljiv, in tako ponekod umanjkajo podatki, ki jih ni mogoče povsem nadomestiti s fikcijo, medtem ko se drugje kopičijo podrobnosti, ki imajo čustveno vrednost za pripovedovalca, ne pa nujno za zgodbo. Pisati o sebi »preiskujoče«, kot pravi avtorica, tako pomeni predvsem, da je v imenu iskanja avtentičnosti dala prednost čim zvestejši reprodukciji spominske slike in ne zgodbenosti. Na to opominjajo tudi komentarji, ki s časovne distance njeno tedanje doživljanje primerjajo z zdajšnjim.
Pogled z grajske pečine morda res ni njena najboljša zbirka, toda glede na avtoričin opus je še vedno med najboljšimi v zvrsti kratke proze. Predvsem v sklopu Dom so mesta, ki spominjajo na njena najboljša dela. Tako kot vse njene zgodbe so tudi te doživetje, ki ga je vredno izkusiti.
