Na prag gostilne Pri Riharju so pripadniki domobranske organizacije Črna roka prispeli okoli polnoči med 16. 4. in 17. 4. 1944. Bila je noč s sobote na nedeljo. V hiši je spala mati Frančiška, stara 42 let, s štiriletno hčerjo Manico in dve leti starejšim sinom Janezom. Terjali so, naj odpre vrata in šele na grožnjo, da bodo vrgli bombo, je odprla. Takrat pa je odjeknil mitralješki rafal in jo ubil. Zjutraj so jo ljudje našli mrtvo pred vrati. Za njo sta ostala dva otroka, ki sta kot siroti zgodaj izkusila grenkobo življenja. Nedolžnima otrokoma so zločinci vzeli mater. Ta dva otroka sta danes 82-letni stric Janez in 79-letna mamica Manica.
Letos sem v počastitev 74. obletnice babičine smrti napisal nekrolog, ki ga urednica Logaških novic noče objaviti. V odgovoru na poslano besedilo mi je odgovorna urednica dejala: »Hvala za poslano. Ker so Logaške novice naravnane k spravi in strpnosti med občani, teme iz vašega zapisa pa jih močno razburjajo, se bom o objavi posvetovala z uredniškim odborom.«
Čeprav so občinsko glasilo Logaške novice polne člankov o raznih minornih dogodkih v kraju, pa v času obletnice tega dogodka ni bilo prostora za prav kratek članek o tem dogodku. Človek bi v 21. stoletju pričakoval, da bi tudi občinske oblasti in župan premogli nekaj modrosti, da bi ta članek objavili. Saj nisem napisal nič drugega kot zgodovinska dejstva. Kot bi bili gluhi za krike in klice ljudi, ki so tako končali svoja življenja. Saj menda živimo v dobi demokracije. Ali pač ne?
Mihael Usenik, Logatec
