Ko stopite v prostor Slaščičarne in kavarne Viki v enem od trnovskih blokov, se vam zazdi, da ste stopili v svoje otroštvo. V prostorih diši po slaščicah, pravzaprav po sladkorju in maslu, po slaščicah stare šole. Po išlerjih, masleni kremi, krhkem linškem pecivu, po kokosovih poljubčkih in bohotnih tortah. »Oh, tega sploh ne vonjam več,« je dejal Simon Ocvirk, ko je stal za točilnim pultom in jutranjim gostom kuhal kavo. Njegov brat Peter je pritekel iz delavnice zadaj za kavarno, odet v bel predpasnik – on je tisti, ki poskrbi za slaščice.
Brata Simon in Peter Ocvirk sta slaščičarno Viki prevzela leta 2008, ko se je njun oče Viktor Stanislav Ocvirk upokojil. »Najin oče je obrt slaščičarstva začel 1. julija 1987,« je razložil Simon. Brata sta bila rojena v Nemčiji, kjer je njun oče od leta 1962 delal kot slaščičar. »Izučil se je pri Petričku,« je skoraj ponosno dejal Peter Ocvirk, kajti kavarna Petriček je med Ljubljančani slovela po odličnih tortah in še boljšem sladoledu. »V Nemčiji je delal kot slaščičarski mojster pâtissier za različne kulinarične hiše v Stuttgartu. Vedno si je želel, da bi imel svojo slaščičarno. Vedno si je tudi želel priti nazaj domov. Tukaj smo zidali hišo in odločil se je, da bo v Ljubljani odprl tudi slaščičarno.« Brata priznata, da ju je oče dobro pripravil na delo v slaščičarni, saj sta ga nenehno gledala. »Oče je dolgo delal, bil je pravi deloholik. Tu začneš delo zjutraj in pozno zvečer greš domov,« je zatrdil Simon.
Punč torta in ognjeni srčki
Ko se je začela zgodba slaščičarne Viki, so bili prvi v prestolnici, ki so imeli kremaste, smetanove torte, kar je bilo v času, ko so še kraljevale zdaj pozabljene maslene torte velika novost. Od tedaj niso spreminjali receptov. »Tega se moramo držati, saj so ljudje vajeni enakih okusov. Če želiš vpeljati kaj novega, je bolje, da ustvariš novo slaščico, kot pa da spreminjaš stare recepte,« je prepričan slaščičar, ki skupaj s tremi pomočniki dela po receptih svojega očeta. Peter je še dodal: »Nekaj delamo po receptih klasičnega slovenskega slaščičarstva, tako kot se je izučil oče pri Petričku. Nekaj receptov je oče prinesel iz Nemčije. Eden takih je recept za rabarbarino pito.« Prav ta pita je med njihovimi najbolj znanimi slaščicami. Krhko testo, rabarbara v vaniljevi kremi, plast stepenih beljakov. Popolna kombinacija.
Tudi kremne rezine delajo tako, kot so jih delali v Petričku: »Kremo kuhamo tako, kot se spodobi, prav nič ni iz vrečke.« V vitrini s slaščicami je še nekaj izjemnih malce starinskih slaščic, med njimi recimo išlerji z banano, kokosovi poljubčki, rogljiči iz listnatega testa, pa punč torta, ki je verjetno edina te vrste v mestu. Med njimi so tudi »Flammende herzen«, ognjeni srčki bi jim rekli po naše, in so klasični nemški piškoti iz piškotnega testa, namazani z lešnikovo kremo in preliti s čokolado, tako da kar kličejo po kavi ali čaju.
Ohraniti tradicijo slovenskega slaščičarstva
Medtem ko je Peter skočil v delavnico, da bi iz pečice vzel štiri ribezove pite, je Simon razložil, da je pri strankah, ki so seveda stalne, najbolj priljubljen prav rabarbarin kolač: »Med tortami pa klasična čokoladna torta. Veliko naročajo tudi torte za obletnice poroke. Zanimivo je, ker pridejo za obletnico poroke po enako torto, kot so jo imeli na poroki.«
Čeprav je bilo med njunim očetom in njima vse lepo dogovorjeno, kako bosta prevzela slaščičarno, pa njena prihodnost v tretji generaciji še ni zagotovljena. »Veste, prehod v naslednjo generacijo je vedno naporen. Saj ni nujno, da je naslednik iz naše družine, cilj pa je, da bi slaščičarna ostala,« razmišlja Peter. Tudi zato, da bi ohranili tradicijo slovenskega slaščičarstva. »Stara slovenska šola slaščičarstva sicer ne bo propadla, a čedalje bolj se izgublja. Niti kremne rezine niso več tako priljubljene, kot so bile. Recepti se bodo morali malce modernizirati. Vprašanje pa je, ali bo ostalo tudi klasično znanje,« meniti brata Ocvirk, trnovska slaščičarja.
