Peglezen je strašno fina Plečnikova hiša, ki pa je velikokrat spregledana. V pritličju, tik ob drogu, ki je tudi Plečnikova dediščina, je prodajalna Biserka III. Trgovina je tako ozka, da se v njej stežka srečata dva kupca. Ima težka vhodna vrata in obokane izložbe. V notranjosti so police naložene s konfekcijo. Je trgovina stare klasične šole – v njej ne brskate, temveč ste postreženi. Če bi torej radi bombažno majico rdeče barve, vam prodajalka s polic jemlje majice ter jih drugo za drugo pred vami razgrne. Ena od prodajalk je Bernarda Gyergek, tudi poslovodkinja te in še dveh drugih trgovin Centromerkurja. Ja, prav ste prebrali – Centromerkurja, ki kot podjetje še obstaja, izgubili so le slavno veleblagovnico na Prešernovem trgu, ki so jo zaprli leta 2008. Na srečo je imelo podjetje v lasti še nekaj drugih nepremičnin, tako da je del svoje dejavnosti preselilo. »Obdržali smo ure, metražo in pozamenterijo, ker se nam je zdelo, da nas ljudje po tem najbolj poznajo,« je dejala gospa Bernarda, ki je seveda delala tudi v veleblagovnici. »Veste, odkar so jo prenovili, sem bila tam le enkrat. Zdi se mi, kot da je hiša izgubila dušo.«

Nekaj te duše je ostalo ujete v trgovinicah, kjer se sedaj stiska Centromerkurjeva ponudba. Tik ob nekdanji blagovnici je trgovina Gumb, v kateri je ob stenah v tulcih zloženih nekaj sto različnih vrst gumbov, med policami pa vse drugo, kar ljudje potrebujejo za ročna dela. Skratka vse, kar je bilo včasih v blagovnici na oddelku pod slavnimi stopnicami. »Zgoraj v prvem nadstropju je bila metraža, spodaj pa pozamenterija,« mi je razložila gospa Bernarda in pokazala staro fotografijo veleblagovnice, ki je vzbudila spomine na kupovanje v času socializma.

Pozabljene ure

Del tega je bil tudi nakup ure, za kar se je tedaj večina Ljubljančanov odpravila v Centromerkurjevo prodajalno Ura na Prešernovem trgu, tja, kjer je sedaj banka. Včasih je bilo tako, da je bila spodaj trgovina, zgoraj v dveh nadstropjih pa urarske delavnice. »Ure so bile naš paradni konj, saj smo bili uvozniki za številne znamke. Zgodaj v delavnicah je bilo tudi po 30 urarjev in dela je bilo veliko. Paziti smo morale, da smo vsako prineseno uro spravile v vrečko in skrbno zapisale številko, da se niso izgubile,« se je spomnila gospa Bernarda. Zdaj je prodajalna Ura stisnjena v kot ob prodajalni gumbov. Imajo enega samega urarja, ki večinoma menjuje gumbe. Prodajo največ budilk, ročne ure sicer imajo, a jih le redko kdo kupi. Medtem ko je na gumbe in volno kar velik naval. »Pride tudi veliko mladih. Zdi se mi, da se zanimanje za ročna dela vrača,« meni Bernarda Gyergek.

Kupci pridejo tudi na klepet

Konfekcijo pa je Centromerkur po zaprtju veleblagovnice prodajal v treh prodajalnah Biserka. Ena je bila v Nazorjevi ulici, to so zaprli prvo. Druga je bila ob Magistratu, to so oddali letos februarja. Tako da je ostala le še ena – tista v Plečnikovem Pegleznu. »Tu so stranke večinoma starejše. Nekateri sploh ne marajo trgovskih centrov in imajo raje klasične trgovine. Tudi jaz ne bi rada delala v trgovskem centru in le zlagala na police ali delala na blagajni. Zdi se mi, da je tam naš poklic popolnoma razvrednoten,« je razložila. V trgovinici imajo med drugim kakovostno konfekcijo tistih nekaj slovenskih tekstilnih podjetij, ki še obstajajo. Izbor je prilagojen kupcem. Nimajo oblačil za mlade, imajo pa bele bombažne spodnje majice in robce iz blaga. Ponujajo pa tudi klepet. »Vsak dan pride kakšnih deset kupcev in za vsakega imam veliko časa, tako da včasih res dolgo klepetamo,« je dodala in se je zasmejala Bernarda Gyergek, prodajalka stare šole.