Da je Krznarstvo Eber nekaj, kar ima dolgo tradicijo, pove že napis nad trgovino na Wolfovi ulici. Pa ne le zaradi letnice, ki je tam izpisana – 1919, temveč zaradi tipografije in sloga, s katerim je izpisan. »To je originalni napis iz leta 1938, ki je visel nad tedanjo trgovino Eber na Kongresnem trgu. Dali smo ga očistiti in restavrirati,« je razložila Milena Eber Štimac, še pred dvema letoma lastnica krznarstva. Tedaj se je upokojila in posle predala svoji hčerki Mateji Štimac, ki bo podjetje povedla v stoto leto obstoja.
To se bo zgodilo prihodnje leto. In v mestu res ni več veliko obrti, ki bi obstajale sto let in bile ves čas v lasti iste družine. »Žalostno je, da družinski lokali propadajo,« je dejala gospa Milena. »Pred kratkim sem se pogovarjala z gospodom z Dunaja, ki mi je razlagal, kako pri njih veliko dajo na tradicijo družinskih podjetij.« Na vprašanje, kako se tradicija obdrži sto let in tri generacije, pa odgovori: »Najprej je treba imeti spoštovanje do predhodnikov. In drugič, potrebne so delovne navade. V malih obrteh moraš biti eden za vse. Ko te otroci vidijo tako garati, se bojiš, da ne bodo hoteli tako trdo delati. Tudi moja hči mi je kot deklica rekla, da bi bila najraje kar doma.« Mateja se zasmeji in hitro odgovori: »Zdaj si sploh ne predstavljam več, da bi bila doma.« Torej je bil mamin delovni zgled dober. Poleg tega pa je vse življenje rasla s krznarstvom: »Ja, dobesedno. Če ne drugega, sem v delavnici vzela kakšen ovratnik in hodila z njim okrog kot manekenka.«
Od čepic za policijo do modnih plaščev
Milena Eber Štimac pa ni rasla v krznarski delavnici, temveč je le počitnice preživljala pri teti Jožici. Čeprav se zdi, da je to zgodba o ženskah, ki držijo v rokah niti krznarstva, je bil ustanovitelj moški. Eligij Eber je na Gradišču odprl krznarstvo, njegov brat pa je odšel v Argentino in tam ustanovil vrtnarstvo, ki še obstaja, in tudi argentinski del družine bo v kratkih praznoval stoletnico svoje obrti.
Eligij Eber je izdeloval večinoma čepice in kape, tudi za policijo. Po njegovi smrti je obrt prevzela njegova žena Jožica in izdelkom vdahnila pridih pariške mode: »O, veste kakšna dama je bila. Za njen stoti rojstni dan smo ji pripravili slavje ter izpolnili željo, da je srečala Boštjana Romiha ter vozila ferrari,« gospa Milena navdušeno pripoveduje o teti, ki ji je leta 1987 zaupala vodenje družinske obrti.
Osemdeset let star plašč
Krznarstvo je imelo vzpone in padce. Po vojni krzno ni bilo cenjeno. Težko je bilo tudi v osemdesetih letih, ko je gospa Milena s kombijem hodila v Nemčijo po kože, ki se jih drugače ni dalo uvoziti. Po osamosvojitvi pa so imeli težave z borci za pravice živali. »Ko so prvič protestirali pred našo trgovino, sploh nismo vedele, kaj hočejo od nas. Vedele smo, da nismo naredile nič narobe, a tega nismo znale argumentirati,« sta razložili v en glas, Mateja pa je še poudarila: »Nikoli nismo uporabljali ogroženih vrst živali in nikogar ne silimo, da bi nosil krzno. Nosil ga bo, kdor si to želi.«
Trgovina s krznom deluje kot eleganten brlog. V njem stranke rade klepetajo. Pa naj bodo to naključne ali stalne stranke. Kajti tako kot se krznarstvo prenaša iz roda v rod, se prenašajo tudi njihove stranke: »Zdaj pridejo vnukinje, ki jih pripeljejo babice, ki so bile naše stranke.« Prav tako jim v popravilo prinesejo njihove stare izdelke: »Pred kratkim so nam v predelavo prinesli naš osemdeset let star plašč in bili smo res počaščeni.« Ni kaj – krzneni plašči so spet postali cenjen del dediščine, ki se prenaša z babic na vnukinje.
