Kdor je starejši od 40 let, se spomni, da se včasih sadja in zelenjave ni kupovalo v diskontnih trgovinah, temveč na tržnici, veletržnici ali v prodajalnah sadje-zelenjava. Te so bile povsod, na vsakem koraku, navadno so bile majhne trgovinice, v katerih so imeli bolj ali manj domače izdelke, pa sem in tja kakšne banane in pomaranče. Prodajalci in prodajalke v trgovinah so bili pogosto oblečeni v halje ali predpasnike, v prostorih pa je bil vedno zelo specifičen sadnozelenjavni vonj – nekaj med radostnim vonjem svežega sadja in bolj temačno zemeljsko noto zelenjave. Ob nakupu so vam sadje in zelenjavo vedno zložili v debele sivorjave papirnate vrečke.
In prav tak vonj in prav takšne vrečke so še vedno v trgovinici Sadje-zelenjava v Nazorjevi ulici. Na tem mestu se sadje in zelenjava prodajata že več desetletij, saj je bila prav tu včasih trgovina podjetja Sadje-zelenjava z značilno zeleno tendo pred izložbo in še bolj znamenitim belo-zelenim napisom. Tudi lastnica prodajalne Gordana Majnik je svojo trgovsko pot začela v prodajalnah stare Sadje-zelenjava. »Tako rekoč kot pionirček sem začela prodajati v teh prodajalnah. Prva trgovina, v kateri sem delala, je bila na Povšetovi,« se je spomnila svojih začetkov. A ker je bila ambiciozna, je šla raje delat v skladišče, da je lahko popoldan hodila v poslovno šolo. Ko jo je končala, so ji najprej dodelili malo trgovino v Šiški nasproti pivovarne, nazadnje pa je bil poslovodkinja trgovine v Nazorjevi ulici.
Horjulski med in izraelski datlji
Leta 1999 so podjetje Sadje-zelenjava ukinili oziroma pripojili k Mercatorju. »Ko so zapirali trgovine, so mi kot poslovodkinji ponudili možnost, da jo prevzamem. In sem jo, vse skupaj z opremo vred,« je povzela zgodbo o tem, kako je ostala v Nazorjevi ulici.
Zelo hitro je sprevidela, da bo morala v trgovini ponuditi drugačno zelenjavo, kot so jo ponujali v supermarketih: »Začela sem hoditi na veletržnico in kupovala zelenjavo pri kmetih. Kasneje sem na izložbeno okno dala napis, da odkupujem izdelke s kmetij. Odziv kmetov je bil velik in sedaj imamo v trgovini veliko izdelkov s slovenskih kmetij,« je razložila in dodala: »Majhni smo, moramo biti iznajdljivi.« Tako imajo v trgovini domači med horjulskega župana, zeliščno sol, domače maslene kekse, testenine, domač jabolčni kis, olje iz ogrščice, bel staran vinski kis, domač teran, teranov sok, Metkine marmelade iz Vipavske doline ter sokove, tudi iz tepk in drnulj iz okolice Tržiča. »Najbolj priljubljena pa so domača jajca,« je dodala Gordana Majnik.
Poleg tega imajo v sezoni še dišeče domače jagode, češnje, sedaj bodo šparglji, zeleni in divji. »Res imamo srečo, da imamo tako dobre dobavitelje. Vsako sredo imamo predstavitve kmetij, da lahko kupci preizkusijo proizvode,« je zadovoljna. Edini izdelek, ki je priljubljen in je od daleč stran, so sveži datlji. V resnici so bili ena prvih trgovin v Ljubljani, ki je prodajala sveže datlje: »Nenehno sprašujejo po svežih datljih. Iz Izraela so.«
Rože za prodajalko
In zadovoljne so očitno tudi njene stranke, ki so večinoma stalne. Nekatere so starejši prebivalci okoliških ulic, druge znane osebnosti, ki z veseljem zavijejo v trgovino, kjer z Majnikovo in prodajalko Rado vedno rade poklepetajo, ker je v trgovini še tako, kot je bilo včasih, ko so se trgovke z veseljem pogovarjale s strankami. Gordana Majnik je prijazna in klepetava prodajalka. »Pogrešam svoje stranke. Če jih dva meseca ni, me že skrb zanje,« je zatrdila Majnikova in dodala: »Pri nas jim stvari zložimo v cekar in organiziramo tudi dostavo na dom. Brez stika s strankami sploh ne bi mogla delati.«
Zato ni čudno, da med sadjem, lično zloženim pred prodajalno, pogosto stojijo tudi šopki cvetlic, ki ji jih prinesejo gospe, ki že leta in leta pri njej kupujejo sveže jagode, češnje in solato za kosilo.
