Zelo rad potuje ter odkriva skrite kotičke sveta in svoje domovine. Predvsem tiste, ki niso tako »spopularizirani«, pravi. Pa tiste, kjer je mir, kjer je človek lahko sam s seboj in s sebi najljubšimi, daleč stran od ponorelega sveta.
»Še zdaj se spomnim, kako sva kot gimnazijca s prijateljem na avtoštop in peš prepotovala Istro od Reke do Savudrije. Burno je bilo, vznemirljivo, zabavno in noro. Peljala sva se z rešilcem in gasilskim avtomobilom, oba sta nama ustavila. Pa pešačila sva. Kot nora. A je bilo prelepo. Kaj vse človek opazi, ko vzame pot pod noge! Neverjetne neverjetnosti,« je zaupal igralec, producent, scenarist, režiser in novinar.
Najlepše spomine ima na Korčulo, vasico Stračinčico: »Hišica na samem. Skale in kristalno čisto morje. In mir. In oljke. In mir. In potem še malo – miru. In potem bližina Vele Luke. In Oliver. Še čil in zdrav in nepopustljivo navihan. In pesem. Dalmatinska. Klapska. Potem pa noč, ki ima svojo moč. In še čisto malo – miru.«
Ganljivo na Pelješcu
Potovanja Romanu Končarju pomenijo nova dragocena poznanstva, neprecenljiva nova vedenja, izobrazbo, počitek ter mir v duši in v srcu. Prevzame ga čisto vse: »Vsaka na novo videna ali slišana stvar. Kot otrok sem, še vedno. Naivno navdušen nad vsem novim. Ne maram pa posiljevanja kogarkoli, kjerkoli, s čimerkoli. Rad diham neobremenjeno, s polnimi pljuči.«
Ena izmed Romanovih nepozabnih popotniških izkušenj, na katero je še posebej ponosen, se je zgodila na Pelješcu: »Bil je večer, prijetna, vesela družba. Družinska varianta. Večerja v konobi tik ob morju. In je mladi natakarici v roki dobesedno razneslo steklenico mineralne vode. Grda, preteča ureznina in curek krvi. Panika. Vseh prisotnih. In množica 'kvazi' strokovnjakov. Dekle v paničnem šoku. Ne vem, od kod sem povlekel odločitev, da sem jo najprej silovito klofnil, da se je umirila, potem pa na njeno dodobra krvavečo roko pritisnil 'kelnarske' krpe iz blaga. In zaustavil deročo krvavitev. In ostal poleg nje, ona pa v mojem, zanjo očitno pomirjujočem objemu. Ko je prišel zdravnik, sem bil tiho pohvaljen za strokovnost. Ganljivo, vse skupaj.«
Zaradi vihravosti in mladostniške nepremišljenosti se mu pred štiridesetimi leti v Pragi pripetila prav posebna neprijetnost. Takole se spominja: »Košarkarska ekipa KK Trnovo, v kateri sem igral košarko, se je s stoenkami odpravila na gostovanje. In sem šel na Vaclavskih Namestih menjat marke v krone. Pameten, da me je od pameti kar razganjalo, kar na cesto, kar je bilo v tistih časih sicer običajno, le skrivoma si moral to opraviti, da te organi pregona niso ujeli pri dejanju. Pa so mi starejši kolegi lepo svetovali, naj grem z njimi, ker so že bili v Pragi in so vedeli, kako se stvari streže. A sem bil pač pameten in sem šel sam v akcijo. V hotel sem prinesel šop bankovcev, zelo velikih, kar me je navdajalo s prav posebnim ponosom. Koliko je bilo smeha, ko so mi razložili, da je to arhivski češki denar, ki sploh ni več v veljavi. Smejali so se, jaz pa sem jih milo in ponižno prosil, da so mi posodili denar, da sem sploh preživel tisto gostovanje.«
Užival bi na Korčuli
Roman brez dlake na jeziku priznava, da ga nikoli ni in ga tudi zdaj ne vleče v nobeno »eksotiko«. Ne ve, zakaj, ampak čuti nekakšno nelagodje. V letih, v katerih je, se mu zdi vse bolj prijetno odkrivanje lastne dežele. Toliko neprecenljivo lepega in vrednega imamo, on pa je tako malo videl, pravi. Če bi imel neomejeno časa in denarja za dopust, bi jo najraje popihal v tople kraje: »Pa ne daleč. Do Korčule. In bi tam živel. In ribaril. In pisal. V miru. In vino pil. In dobro jedel. In plaval. In ljubil. In pel. Vse navedeno – v miru.«
K potovanjem in odkrivanjem novih kotičkov vsekakor sodi tudi kulinarika, a ta za Romana ni usodno pomembna. On še vedno jé zato, da živi, in ne živi zato, da jé. Tako je bilo tudi med raziskovanjem Rima, kjer sta s sopotnico nadvse uživala. »Prenočišče je bilo sicer dogovorjeno, urejeno, zagotovljeno, končna posledica pa je bila, da je bilo, kar zadeva lokacijo, še prikladneje, kot je bilo sprva videti. Znamenitosti so seveda del nekega ohlapnega načrta. Najlepše je hoditi oziroma tavati in se prepuščati vedno novim ulicam, ki te lahko pripeljejo do navdušujočih presenečenj, ki jih sploh nisi načrtoval,« se igralec spominja svoje zadnje popotniške avanture z letalom.
