Šele od leta 1940 je Hollywood zavzel izrazito protinacistično držo. Do takrat pa je bilo edino vodilo filmskih studiev čim večji dobiček. O protestih proti režimu, ki je tako zaničeval človeška življenja, ni bilo v začetku nacistične vladavine nobenega sledu. Nasprotno, studii so se velikokrat radi sporazumevali z nacističnim režimom in se uklanjali njegovim zahtevam. Da bi si zagotovili predvajanje svojih filmov na dobičkonosnem nemškem trgu, so plesali tako, kot je hotel Hitler. Niso jih zanimali diskriminacija, zatiranje in umori drugače mislečih. To je bilo še toliko bolj grozljivo, ker so večino velikih studiev ustanovili in vodili ameriški Judje. Brez ugovora so izpolnjevali zahteve nacistov, cenzurirali lastne filme ali pa jih sploh niso hoteli snemati, če so bili nacisti proti njihovi vsebini.
Nemška cenzura
Pravzaprav se je to začelo, še preden je prišel Hitler na oblast, ko je leta 1930 Hollywood snemal film po znanem protivojnem romanu Na zahodu nič novega pisatelja Ericha Marie Remarqua. Nacisti so šteli prikazovanje trpečih in dvomečih nemških vojakov v rovih prve svetovne vojne za žalitev in poniževanje nemške vojske. Hitlerjev kasnejši minister propagande Goebbels je ukazal svojim razbijačem, naj vpadejo v kinematograf, ki je prikazoval ta film, in ga opustošijo. Zato je Universal Pictures iz vseh kopij filma po vsem svetu izrezal tiste prizore, ki so naciste motili. Vodja studia Carl Laemmle, v Nemčiji rojen Jud in eden najvplivnejših producentov, se je bal za posel, saj so mu nacisti zagrozili, da mu bodo zaradi takih ali podobnih filmov odvzeli dovoljenje za predvajanje v Nemčiji. Celo filme, ki se sploh niso prikazovali v Nemčiji, je dosegla dolga roka nemške cenzure. Tak je bil primer s filmom Zajeti iz leta 1933, ki se je predvajal v ameriških kinematografih. Spet so nemški cenzorji videli v filmu prizore, za katere so mislili, da so za Nemce ponižujoči, in zahtevali, da se iz vseh kopij, ki so krožile po svetu, ti prizori odstranijo. Film je prihajal iz studia Warner Brothers.
Toda uslužnost Hollywooda se ni ustavila samo tu. Na nemški pritisk nekaterih filmov sploh niso snemali. Tako usodo je doživela snemalna knjiga za film Nori pes Evrope, ki govori o usodi v Nemčiji živeče judovske družine. Nemški konzul v Los Angelesu je opozoril studio, naj ne snema tega filma, in zagrozil z zaplembo njenega premoženja v rajhu in odvzemom izvoznih pravic v Nemčijo. Filma si nato ni upal posneti noben producent. »V Nemčiji imamo svoje interese in tu so prihodki fantastični,« je bila utemeljitev. Glavni vzrok za fantastične prihodke ameriških studiev v Nemčiji je bilo Hitlerjevo navdušenje nad filmi. Vsako noč je diktator preživel več ur v svojem zasebnem kinematografu. Njegove lakote po vedno novih filmih pa nemška produkcija ni mogla več potešiti. Na njegovo željo se je občutno povečal uvoz ameriških filmov v Nemčijo. Posebno so ga navdušile komedije, v katerih sta igrala Stan Laurel in Oliver Hardy, kot tudi Disneyjeve prve risanke z Mikijem Miško.
Nemci so bili navdušeni nad ameriškimi filmi in so dobesedno drveli v kinematografe. In prav to sta imela Hitler in Goebbels v mislih. Zelo zgodaj sta spoznala pomen gibajočih se slik v propagandne namene. Tisti gledalec, ki si je hotel ogledati filme s Tarzanom, King Kongom ali pa Mikijem Miško, je moral najprej videti filmski tednik nemškega podjetja Ufa. In tu je propagandni minister določeval, kaj in kako se bodo prikazovali tekoči dogodki. Že od leta 1933 so bili tisk, radio in filmski tedniki vedno usklajeni tako, da so razširjali miselnost nacistov in antisemitizem.
Toda počasi so začeli godrnjati celo v ameriških studiih, čeprav so se po napovedih v Nemčiji obetali še veliko boljši zaslužki. V zgodnjem poletju leta 1933 so v Ufi kot največjem nemškem filmskem studiu odpustili vse, ki so bili judovskega rodu. Tako je Ufa nenadoma izgubila svoje najboljše igralce, režiserje in pisce tekstov. Hollywood je to videl kot izjemno priložnost, da ta izpad nadomesti s povečano produkcijo lastnih filmov in tako pride do še večjih dobičkov. Hitler je bil navdušen nad vse večjim uvozom ameriških filmov. Tudi njegovo trobilo Goebbels je bil prepričan, da so ameriški filmi narejeni bolj profesionalno in na večji tehnični stopnji. Oba sta celo menila, da nekateri od teh filmov razširjajo nacionalsocialistične zamisli in »firerski« princip vodenja. Tak naj bi bil film Naš vsakdanji kruh iz leta 1934, v katerem so se ameriški dninarji na neki farmi prostovoljno odpovedali vsem demokratičnim pravicam in se podredili ukazom svojega vodje. Nacisti so ta film povzdigovali na vse pretege. Tudi film The Lives of a Bengal Lancer, v katerem je igral Gary Cooper, je navdušil Goebbelsa, bil je celo Hitlerjev najljubši film in kot tak predvajan na posebnih predstavah za Hitlerjevo mladino. Oficir v filmu se je čutil zavezanega samo svojemu bataljonu in dolžnosti do svoje domovine.
Posli studiev
Posli ameriških studiev s Hitlerjevim režimom so tekli kot namazani in ker naj bi tako tudi ostalo, so upoštevali še eno željo nacistov. Tako kot Ufa so začeli svoje sodelavce v Nemčiji, ki so bili judovskega rodu, odpuščati. Ko je Goebbels novembra 1939 ameriškim filmskim podjetjem predložil »črno listo« z imeni 60 judovskih igralcev iz Hollywooda in zahteval, da ti ne smejo igrati v nobenem filmu, ni nihče protestiral. Tudi Hitlerjev vdor na Poljsko, s katerim se je praktično začela druga svetovna vojna, ameriških studiev ni odvrnil od tega, da ne bi sklenili še enega dobičkonosnega posla z nacisti. Tako je filmski koncern MGM celo financiral proizvodnjo orožja v Avstriji in Sudetih in dobro zaslužil. Vodja studia Louis B. Mayer ni poznal nobenih ovir, ko je šlo za dobiček. Vojna, v katero je nato stopila Amerika, je te vezi prekinila, saj ameriških filmov v Nemčiji niso predvajali. Razen redkih pa nacisti med vojno niso posneli veliko propagandnih filmov. Večinoma v tretjem rajhu posneti ljubezenski, pustolovski filmi ali komedije naj bi služili odvračanju Nemcev od vojnih težav in temu, da jih popeljejo v drug svet, kjer ni bilo vojne, ampak le zabava. Kljub temu se je število filmov, posnetih v Nemčiji, med vojno občutno zmanjšalo, pravzaprav prepolovilo.
