Slikarka Metka Krašovec je, potem ko jo je že nekaj časa kleščila bolezen, danes v sedeminsedemdesetem letu starosti odšla v brezčasne pokrajine, gotovo v tiste, ki jih je s takšno strastjo slikala pred desetletji in o katerih je v pogovoru za Dnevnik povedala: »Te Prisotnosti so se enostavno nekje v meni hotele manifestirati in s strahom sem si rekla: kaj je tista zadnja prisotnost, ki se hoče manifestirati? Vsi vemo, katera je. Pustimo to še malo!«
In res smo ob teh slikah na vsaki razstavi znova postavali, se k njim nenehno vračali in se spraševali, zakaj nas očarajo, ko pa nas na neki način tudi plašijo, s tisto posebno mešanico portretne neoklasičnosti in čudežne imaginarnosti. In ki so bile le ena plat njenega slikarskega genija, ki je segel od mladostne rdeče faze do modernističnih del 80. let, od predajanja risbi in čarobnim drobnim akvarelom do njihovih »pogovorov« s poezijo; k pesnikom se je v svojih risbah zatekala vse življenje, k poeziji Tomaža Šalamuna, svojega moža, šele po njegovi smrti.
Prva profesorica
Metka Krašovec (1941–2018) se je rodila v Ljubljani, diplomirala in magistrirala na Akademiji za likovno umetnost, na oddelku za slikarstvo pri Gabrijelu Stupici in na oddelku za grafiko pri Riku Debenjaku, po specializaciji v ZDA in Veliki Britaniji pa je leta 1977 postala prva profesorica na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost. To delo je opravljala vse do upokojitve leta 2008. Ne kot slikarki ne kot profesorici ji ta tedaj še povsem moški svet ni prihranil in stvari so se, kot je ugotavljala, le počasi spreminjale. »Pri nas je še vedno težko, četudi je naša najbolj uspešna likovna umetnica ženska, Marjetica Potrč. Slovenija ima sijajno ilustracijo, ker je ogromno talentiranih žensk z njo lažje uskladilo svoje družinske obveznosti.«
Pet desetletij je slikarka trdo, do konca disciplinirano in ustvarjalno delala, v nenehni, duhoviti refleksiji svojega početja pa je bila zmožna tudi osupljive distance do svojih del. »Najbolj enostavno je, da greš na otvoritev in se delaš, da ni tvoja razstava. Včasih se ti zgodi, da si od tedaj, ko si sliko naslikal, do tedaj, ko so jo razstavili, že toliko naprej, da jo strožje sodiš. Nobene slike ne narediš s pol moči, nikoli že uvodoma ne začneš z mislijo, da ne bo najboljša, le da včasih uspe, včasih pa ne.« A perfekcionizmu se ni odrekla niti za trenutek. »Če bi na eni sliki dosegla tisto, kar sem hotela, bi lahko nehala slikati in umrla.« In slikala je do konca.
Svoja dela je začela intenzivneje prodajati šele leta 2001, potem ko je imela za seboj že številne samostojne in skupinske razstave doma in v tujini. Leta 2012 so ji veliko pregledno razstavo priredili v Moderni galeriji, in prav z njo je tudi najširša javnost uvidela, za kako osupljiv opus gre: dela od njenih znamenitih rdečih slik iz sedemdesetih let, erupcije enigmatičnih in duhovitih risb iz osemdesetih let do angelskih bitij v brezčasnih pokrajinah, ki jih je slikala od devetdesetih let naprej. To je bila hkrati prva obsežna pregledna razstava ženske umetnice v nacionalni galeriji.
Za svoje slikarsko delo je prejela pohvale neznanih ljudi, ki so ji šle do srca, neka gospa ji je denimo rekla, da se prihaja v galerijo zdravit. In prejela je tudi številne nagrade, lani tudi najvišjo nacionalno, Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Ob prejetju je bila šibka, a žarečih oči se je nagrade veselila kot otrok. In takšno, nasmejano, odprto, radovedno in do konca predano svojemu izjemnemu slikarskemu delu, ki nas bo še naprej vznemirjalo, zdravilo in veselilo, jo bomo v spominu lahko nosili vsi.
