Pomensko so mnogo bolj neoprijemljiva in dvoumna, saj umetnica ne upodablja stvarnega sveta, ampak tega prikazuje presejanega skozi lastno mentalno sito. Pri tem pa vselej upošteva naravo podobe in zato gledalcu pušča prosto pot pri njenem branju in razumevanju. Metafizična, nadrealna in tu in tam spiritualna dela pred gledalca postavljajo zgolj namige o neizrečenem, nedognanem in sanjskem. So kot ikone ali mitološke alegorije, ki jih zaznamujejo brezčasnost in imaginarni prostori, čeprav menda sleherno delo temelji na konkretnih dogodkih iz avtoričinega življenja. Podobe Metke Krašovec so preprosto očarljive in lepe, skrivnostne in intrigantne.
Takšen je tudi občutek ob postopanju po Bežigrajski galeriji II v Ljubljani, kjer je na ogled pregledna razstava slikarkinih del, zbranih iz (skoraj) celotnega opusa (1968–2016). Tu so med drugim nekatere najbolj ikonične stvaritve, kar izzove vprašanje o intenci razstave, ki je nejasna ali vsaj zelo nenavadna. Bežigrajska galerija II na Vodovodni ulici 3 je izjemen razstavni prostor, a primeren kvečjemu za samostojne razstave iz sprotne produkcije, nikakor pa ne dovolj velik za tovrstne razstave preglednega tipa. Ob dejstvu, da je leta 2012 Moderna galerija gostila retrospektivo Metke Krašovec, se zdi, da je tokratna razstava pravzaprav le kompilacija »največjih hitov«. A to ne zmanjša njene relevantnosti, saj je nedvomno vredna ogleda in premisleka.
Najzgodnejše predstavljeno delo je Potovanje (1968), ki zaradi asociativne simbolike deluje skoraj religiozno. V pravilni mrežnici kvadratov se izrisujejo oblike, ki spominjajo na pročelja cerkva, pod njimi pa so stilizirane arhetipske ženske figure, ki kot da prihajajo iz ikonskega slikarstva. Umetnica upodablja večinoma ženske figure, pri katerih ni mogoče spregledati njihove nežnosti in lepote. So kot idealizirane vilinke ali antične boginje.
Takšne so tudi v klasicističnem slogu ustvarjene podobe iz ciklusa Prisotnost, v katerem na platnih prevladujejo portreti žensk milega pogleda. Delo Trojno ogledalo (1992) iz tega sklopa, na katerem je moč opaziti tudi umetničin avtoportret v ogledalu, je ena njenih najbolj prepoznavnih slik, ki odlično povzema avtoričino klasično fazo. V podobno sanjskem in klasicističnem duhu je ustvarjeno delo Labirint (1995), pri katerem je osrednji motiv – dve ženski figuri v labirintu iz cipres in tretja, ki voajersko zre vanju – moč brati bodisi v sodobni bodisi mitološki luči. Očitneje mitološko občutene pa so serije risb iz obdobja 2010–2016, ki ilustrirajo fragmente poezije v angleškem jeziku. Razstava tako pokaže tudi manj znana dela, ki se izkažejo kot nerafinirana in impulzivna, medtem ko deloma opuščajo elemente iz avtoričinega običajnega repertoarja: ženske figure, ciprese, rajske vrtove in sanjske krajine. Za obiskovalce, ki lika in dela Metke Krašovec (še) ne poznajo, je razstava nedvomno koristen uvod v poznavanje, občutenje in razumevanje njenega bogatega opusa.
