Njene slikarske podobe imajo že nekaj časa v mojem življenju prav posebno mesto. Začelo se je z rdečim obdobjem, a magične razsežnosti so se sprožile nekega dne v začetku leta 1990, ko sem v galeriji Equrna stala »iz oči v oči« s podobo lebdečega para nad jezerom Titikaka.
Skrivnostno vzdušje golega objema ženske z moškim nad gladino jezera obkroža niz špičastih gora. Zdi se, kot da mlada ženska z dvigujočima se rokama želi poleteti, roka moškega, ki jo scela objema, pa jo varuje in ji obenem brani prostost. Vse je naslikano v sinje modrih, bledo zelenih in sivo-belih tonih. Nobene druge močne barve. Sanjsko lepo, tudi malce srhljivo. Podoba bi lahko spominjala na neustavljivo privlačno zimsko pravljico, če ji ne bi njen naslov z jezerom Titikaka dodal mističnih primesi daljave. Slika me je do konca prevzela in pretresla. Takrat se nisem zavedala, zakaj me je tako zelo intimno nagovorila s svojo izpovedno in napovedno močjo.
Danes vem, da je bila ta oljna podoba nekakšna prerokba, moj nezavedni pogled v prihodnost. Osvetlila bom tisti del njene uresničitve, ki priča predvsem o tem, kako je umetnost pomembna za podobo naše države v tujini, in tudi o tem, kako hrani dušo posameznikov.
Ko je naša država leta 2010 odprla novo diplomatsko predstavništvo v Braziliji, so svetovne gospodarske razmere že kazale, da se bo kriza le še poglabljala. Potem ko me je tedanje vodstvo ministrstva presenetilo s predlogom, da me želijo poslati v Brazilijo, so se začele nekajmesečne priprave, med katere je spadala tudi likovna oprema prihodnjega veleposlaništva in rezidence.
Nekega pomladnega dne v aprilu sem na poti v službo srečala Tajo Brejc, direktorico Equrne, s katero sva se poznali še iz študentskih let. »Sem slišala, da greš v Brazilijo,« mi je rekla Taja. In sem jo takoj vprašala, kateri slovenski slikar bi po njenem mnenju najbolje »pasal« na stene rezidence prihodnjega veleposlaništva. »Ja, Metka Krašovec!« je takoj prepričljivo rekla Taja. »Najlepša hvala, ker si potrdila to, kar sem imela v mislih!« sem ji smeje odgovorila. Okrepljena z mnenjem strokovnjakinje sem lahko z večjo zanesljivostjo računala tudi na odobritev v matični hiši.
Taja, ki je zdaj že skoraj leto dni ni več med nami, je takoj vse razumela. Na izbiro je dala trideset grafičnih listov iz slikarkinega mehiškega in južnoameriškega obdobja. Za »šopek« desetih je predlagala ceno, ki je celo nepoznavalci in monetarni skeptiki na ministrstvu niso mogli zavrniti.
Zaradi proračunske stiske se je ministrstvo odločilo, da bo za novoustanovljeno predstavništvo čez Atlantik prepeljalo rabljeno opremo, ki se je nabrala v njegovem skladišču in ki ni bila v najboljšem stanju. Čast domovine je v brazilski prestolnici rešila prav prestižna »likovna oprema«. Ni se zgodilo prvič, da je umetnost odločilno pripomogla k odlični podobi in ugledu naše države v tujini.
Različne obiskovalce in povabljene so vedno znova kot magnet pritegnile nenavadne, igrive in kontemplativne grafične podobe Metke Krašovec. Mnogi so se kot začarani ustavili pred edino v temne tone odeto, prelestno podobo z naslovom »Noč v Acapulcu«, za katero se je zdelo, kot da skrivnostno bdi nad »vatikanskim kotičkom«, kakor je dobila ime sedežna garnitura, ki je v svojih boljših časih krasila prostore slovenskega veleposlaništva pri Svetem sedežu.
Deset zlato uokvirjenih grafičnih listov in še eden, ki ga je Taja kurtoazno priložila v mapo, je prispevalo pečat lahkotnega razkošja v – v vseh pogledih vzdržnostno naravnani – rezidenci slovenskega veleposlaništva sredi bogate in modernistične Brasilie. Materialno utelešenje domišljije in slikarskega znanja imenitne svetovljanske slovenske umetnice je kot kakovostni preskok in eleganten pospešek postalo prepoznavni znak umetniškega duha naše države ter odsev njene kulture.
In prav v tem sta prednost ter izjemnost umetnosti, ki se v zavesti tujine zgošča v podobo kulture nekega naroda in poveča simbolno moč države. Sporočilna vrednost lepega in nenavadnega je enaka v vseh časih in krajih ter ne glede na to, ali gre za leta debelih ali pa suhih krav. V sebi skriva tudi vse tisto, za kar se je treba in vredno potruditi. Umetnost ne špara, ampak se radodarno razdaja.
»Močna brazilska svetloba bo pojedla barve!« me je posvaril portugalski kolega, ko se je ustavil pred igrivimi zračnimi prevali grafike »Palenque«. Kje pa, sem rekla, slika živi s svetlobo, ki pada nanjo.
Vedno se mi je zdelo, da vijugaste barve razposajenih risb gledajo na vse težave tega sveta sočutno, a z veselim pomežikom. A pravo odkritje je ležalo globlje. Prešerni namig je natančnejšemu opazovalcu omogočil, da je ugledal tudi njihove prefinjene erotične dimenzije. Najlepše so bile ob ranih nedeljskih jutrih, ko človek zgodaj vstane samo zato, da bi buden užil mir in tišino v naraščajoči svetlobi sveta. »Luč se ne hrani iz luči,« je zapisal pesnik Tomaž Šalamun.
Velikokrat sem se v mislih zahvaljevala umetnici, ki je moje bivanje obogatila s tolikšno mero lepote. Na njo sem mislila tudi takrat, ko sem v mrzli jasnini zgodnjega jutra končno stala na vzpetini nad ogromnim jezerom Titikaka, do katerega je vodila pot iz bolivijskega La Paza. Ne vem, kaj me je bolj ganilo: ali to, da so gore okrog jezera v resnici takšne, kot sem jih videla na platnu z lebdečim zamrznjenim parom pred dobrega četrt stoletja v ljubljanski galeriji, ali pa to, da sem vedela, da me je sem pripeljala prav magična podoba te slike. »Drevo je zgorelo blaženo. Kdor življenje ohrani, se vpiše, samo kdor z diamantom prereže zrcalo, lahko spokojno spi,« pravi pesem Tomaža Šalamuna.
Lansko pomlad sem v spremstvu prijateljice povsem naključno po dolgem času spet vstopila v galerijo Equrna. Že na daleč me je pritegnilo ogromno platno na zadnji steni. Prikazovalo je zelenkasto-rumeno in sivo ter rahlo oranžno razprostranjenost v plitvini valujočega morja, videnega s peščene obale. Obstala sem kot vkopana. Slika je šla skozi mene, kakor da bi znano spet odprlo pot neznanemu. Podoba brazilske Bahie, naslikala Metka Krašovec. Od nekod je priplaval verz pesnice Emily Dickinson: The Soul selects her own Society – Then shuts the Door to her Divine Majority – Present no more… Moj globok poklon umetnici Metki Krašovec. Hommage, tous mes hommages…
MILENA ŠMIT, nekdanja veleposlanica v Braziliji