Stereotipi o eni njegovih domovin, Braziliji, so vse prej kot laskavi, saj velja za revno, nevarno in neorganizirano državo. »Del tega drži, a smo zelo srečna država, ljudje pa prijazni, odprti in prijateljski. Seveda je res, da po drugi strani država ni varna, ker imamo veliko problemov z organiziranim kriminalom. Ni pa res, da so Brazilci leni. Brazilsko gospodarstvo sloni na mikropodjetjih, saj mala podjetja sestavljajo tretjino vsega brazilskega BDP in zaposlujejo 52 odstotkov delovne sile. Torej so ljudje pripravljeni delati, pa čeprav to pomeni, da zbirajo pločevinke v smeteh,« je razložil profesor, sicer doktor ekonomije. Kot poznavalec brazilskega gospodarstva je še dodal, da je to trenutno v vzponu, toda razporeditev bogastva v Braziliji je zelo neenakomerna, zato je toliko revnih prebivalcev.
Prav tako je velik problem v Braziliji korupcija. »Dolgo smo imeli na oblasti politike iz desne opcije, a ko so prišli tisti iz leve, so se hitro naučili uporabljati enaka orodja kot desničarji, da so prišli do denarja. Ko so na jugu države preiskovali korupcijo v naši največji naftni družbi, se je izkazalo, da gre sum o povezanosti s korupcijo vse do državnega vrha, senatorjev in predsednikov. Prihodnje leto imamo ponovno volitve in tokrat upam, da bodo natančneje upoštevali zakon, da kandidati ne smejo imeti kazenske kartoteke, ter da bomo prihodnje leto lahko izbrali dobre ljudi.«
V Brazilijo leta 1896
Svojo drugo domovino, Slovenijo, pa je profesor Vidrik našel šele v osemdesetih letih 20. stoletja. Je tretja generacija brazilskih Slovencev. Njegova družina izvira s Strmce pri Postojni. Leta 1896 se je njegov ded Jože Vidrih skupaj z mamo, dvema bratoma in sestrino družino odpravil v Brazilijo. Delali so na plantažah kave. Po desetih letih se je del družine vrnil v Slovenijo, njegov ded pa je skupaj z bratom ostal v Braziliji. Družina se je tako razdrla in s slovenskimi sorodniki so po drugi svetovni vojni izgubili stik. V osemdesetih letih pa se je profesor Vidrik odločil, da bo našel svoje korenine. »Moj oče je nenehno ponavljal, da sicer živimo v dobri državi, a da nismo od tu. Zato sem hotel vedeti, od kod smo. Na veleposlaništvu tedaj še Jugoslavije sem zaprosil za informacije o svojih sorodnikih in svetovali so mi, naj napišem pismo v revijo Jana s pozivom, da iščem sorodnike.«
Res je štiri mesece pozneje dobil pismo iz Slovenije, a je bilo od dekleta, ki ga je prosilo za brazilske znamke. Šele čez nekaj mesecev so se mu javili sorodniki. Leta 1986 jih je prvič obiskal in od tedaj je v Sloveniji vsako leto. V Belskem, vasi, kjer zdaj živi slovenski del njegove družine, si je kupil majhno hišico in jo želi obnoviti, a kot pravi, je to dolgotrajen, naporen in drag projekt.
Glede na to, da se je sam naučil govoriti slovensko, pa bo gotovo končal tudi obnovo slovenske hiše. Doma niso govorili slovensko, temveč portugalsko. »Moja mama je bila Italijanka. Oče je govoril slovensko le v javnosti, kadar ni želel, da ga drugi razumejo.« Tako se je Valdeir R. Vidrik slovensko naučil iz knjig in z radia, saj je v službi na računalniku vedno poslušal Radio Veseljak, prvi program Radia Slovenija in Val 202. »Celo moja tajnica je vedela, kaj je Radio Veseljak,« se je zasmejal. Slovensko pa se je seveda naučil tudi med pogovori s sorodniki. Letos je bil na obisku v Slovenji februarja, ponovno pa bo prišel junija, ko bo s seboj odpeljal tudi dva od štirih vnukov: »Čas je, da se spoznajo člani nove generacije družine. To je zelo pomembno za nas.« Tudi vnuke uči slovensko in zdaj že znajo zapeti slovensko himno.
Brazilske kranjske klobase
Valdeir R. Vidrik je bil do lanskega leta profesor ekonomije na univerzi, zdaj je upokojen. Zato ima še toliko več časa, da se posveča svoji strasti: hrani. »Nekateri imajo radi nogomet, toda kot pravimo v Braziliji, nogomet ni moja plaža, temveč je to hrana. O njej berem, pišem, jo pripravljam,« je razložil. Najraje ima meso. Pa naj bo to brazilsko meso na žaru ali še raje kranjske klobase, ki jih doma pripravljata skupaj s sinom Klausom, sicer kuharjem in profesorjem na elitni brazilski šoli za turizem in gostinstvo Senac. »To so brazilske kranjske klobase,« se je pošalil, saj so narejene po njegovem receptu. »Za osnovo sem vzel uradni recept za kranjske klobase, malce pa sem ga prilagodil, saj tudi moji sorodniki v Belskem pripravljajo koline in pripravijo različne vrste klobas.«
Profesor Vidrik je tako navdušen nad slovenskimi klobasami in kolinami, da je o tem skupaj s sinom napisal knjigo Umetnost izdelave prekajenih klobas in mesnin. »Saj je res, da imamo v Braziliji veliko mesnih izdelkov, a nikakor niso tako okusni kot slovenski. Takšnih klobas kot v Sloveniji ne morete najti nikjer drugje na svetu: okus, vonj, vse to je tako domače. Prepričan sem, da Slovenci lahko svet naučijo, kako se pripravi suhe klobase in pršut,« trdi. V knjigi je zbral veliko receptov klobas in mesnih izdelkov, tudi tlačenke, ob tem pa je zapisal še veliko zgodovine: »Koline so zelo pomembne za skupnost. Po nekaj kozarčkih žganja se pogovarjajo o vsem.« Seveda mora biti ob klobasah tudi kislo zelje in tudi tega profesor Vidrik pripravi doma, v mestu, kjer je povprečna temperatura 26 stopinj Celzija: »Na dvorišču imam kuhinjo in vsako leto pripravim okoli 30 kilogramov kislega zelja.« Večinoma teh slovenskih dobrot pojedo na prireditvah Zveze Slovencev Brazilije, saj s sinom vedno kuhata na takih dogodkih. Pred prazniki sta denimo z ženo, ki je po rodu napol Italijanka, spekla osem kilogramov orehove potice za dogodek v organizaciji slovenskega društva. »Vidite, stare slovenske korenine še vedno živijo,« je ponosno zaključil brazilski Slovenec Valdeir R. Vidrik.
