Tako je vsak mesec odhajala na Škotsko. Tedaj je Mina še delala doktorat iz umetnostne zgodovine in nekaj let kasneje, konec leta 2012, se je odločila, da se bo preselila na Škotsko: »Vedno sem vedela, da bom jaz šla na Škotsko. Gary ima otroke iz prvega zakona, tako da se ne bi mogel preseliti v Slovenijo, pa še bistveno težje bi našel zaposlitev.« In je šla. Pravzaprav je bilo tako, da so s starši najeli avtodom in se skupaj odpeljali na Škotsko – kot nevesto z vsem imetjem in psom so jo oddali v Aberdeen, naftno prestolnico na severu Škotske.
Po njenih besedah je bil Aberdeen do pred tremi leti res neverjetno mesto, kjer so zaposleni v naftni industriji služili bajne vsote. »Takšne avtomobile, kot sem jih videla tu na ulicah, sem prej videla samo v filmih Jamesa Bonda,« se je zasmejala. Zato je bilo na delu tudi veliko priseljencev, a ne v tem smislu, da bi tam živeli, ampak so bili le nekaj časa na delu, potem so se preselili nazaj domov, največkrat v Anglijo. »Kot bi bili na bogato plačanih delovnih počitnicah,« je dejala.
Priseljencev je veliko iz držav, ki so povezane z nafto: nekoč Nizozemcev zaradi Shella, danes Francozov zaradi Totala in tudi vedno več nigerijskih podiplomskih študentov, ki jih financirajo zaradi nafte bogate nigerijske družine.
Mesto naftnega bogastva
Ko je Mina prišla na Škotsko, je živela v majhni vasi brez puba in avtobusne povezave. »Bilo je, kot bi stopila v nadaljevanko Umori na podeželju. Res je bilo idilično, toda okoli mene so bili sami upokojenci in bila sem osamljena. Nikoli prej nisem dojela tega, kako sam je lahko človek. Pa sem zelo odprta oseba, a socializacija v novem okolju je res težka.« Zato se je hitro lotila iskanja službe in ugotovila, da v Aberdeenu pri iskanju službe šteje izobrazba mnogo manj kot v Sloveniji. Doktorat iz umetnostne zgodovine je bil v tem okolju praktično neuporaben, hkrati pa so se študijska leta »zajedla« v leta redne zaposlitve in je bil njen življenjepis videti, kot da je praktično brez delovnih izkušenj.
»Nazadnje sem zaradi znanja italijanščine dobila delo neke vrste prevajalke v italijanskem podjetju. Res sem imela srečo, ker v Aberdeenu niso našli drugega govorca italijanščine,« je razložila. Ko so Italijani odšli domov, so jo obdržali v administraciji v Totalu, malo kasneje pa je dobila stalno zaposlitev. »Ne, nimam naftarske plače,« se je zasmejala.
Tam je spoznala nekaj prijateljev, s katerimi je začela redno teči. »Tako sem začela spletati prijateljstva.« S tekači preživlja bolj ali manj ves prosti čas. Ali pa v hribih. Slovenka pač.
Poleg svoje službe skuša še s prodorom na anglosaksonski založniški trg s knjigami. Odprla je majhno škotsko založbo, kjer izdaja prevode slovenskih knjig, ki jih v Sloveniji izdaja družinska založba. »A to je res trd oreh. Tu vsak dan izide 460 novih knjižnih naslovov. Če bo uspelo, bom zelo zadovoljna, če ne, bom zadovoljna, ker sem vsaj poskusila,« pravi.
Krvavica, ki ni krvavica, in resnica o hrustih
V tem času se je iz idilične vasi preselila bližje mestu. Z Garyjem obnavljata starejšo hišo, njeni starši so iz Slovenije poslali zidarja, da jima naredi pravo slovensko vgradno kuhinjo. Tako ima sedaj dva doma. Zanimivo je, da ko govori o Sloveniji, jo opisuje kot dom: »Ja, ampak ko iz Ljubljane letim v Aberdeen, rečem, da grem domov. V resnici dom vedno ostane tam, od koder si doma.« Smo si Škoti in Slovenci tako podobni, da smo lahko eni in drugi doma tu ali tam? »Ne, kje pa, zelo smo si različni,« je razložila.
Kmalu je ugotovila, da na Škotskem ni vse povezano s hrano, kot je v Sloveniji. »Tu so velika družinska kosila, takšna, kot so slovenska nedeljska kosila, zelo redko doma. Največkrat gredo v restavracijo, nikoli ne nakupujejo skupaj na tržnici, nikoli ne kuhajo skupaj.« Kaj pa pesniki in krvavice, to pa imamo skupno? »Imajo praznik pesnika Roberta Burnsa, to je res. Krvavice pa so zelo različne od naših. Haggies, kar opisujejo kot krvavice, so daleč od naših. Bolj jim je podoben black pudding, kuhana kri. Sicer pa je tradicionalna škotska hrana pire krompir in rumena koleraba, kar je res zdrava kmečka hrana.«
Nato ugotovi, da Škoti na splošno niso debeli in je mit o Škotih kot hrustih res samo mit. »Verjetno so na slikah v kiltih vedno izbrani le lepi in visoki hrusti.« Kar pa se tiče kiltov, pravi: »Ni res, da nenehno hodijo naokoli v kiltih. Kilti so dragi, okoli 700 funtov. Dober kilt oblečejo le za poroko ali pogreb ali pa kakšen poseben praznik. Vsak pa ima 'potovalni' kilt za 50 funtov, ki ga ima na različnih športnih dogodkih ali zabavah.« In ja, res je, da pod kiltom nikoli ne nosijo spodnjic. »Pojdite nekoč na tribune nogometnega stadiona, kadar so na njih škotski navijači, in poglejte navzgor po tribuni – pogled bo zelo zanimiv,« se zasmeje.
Torej je edini resničen mit o Škotih ta o spodnjicah in kiltih. Kaj pa pregovorni pogum in borbenost? »Borbeni so predvsem, kadar so na drugi strani Angleži. Edino, česar Škot ne prenaša prav dobro, so Angleži. Doma se nikoli ne repenčijo, da so ponosni Škoti. To se je opazilo tudi pri referendumu za neodvisnost, ko je prevladala zdrava pamet. Glavni argument zagovornikov neodvisnosti je bil, da imajo nafto in da ne potrebujejo Angležev. In ni vrag, da je že leto kasneje nastopila naftna kriza in se je izkazalo, da je Velika Britanija kot celota kar dobrodošla.« Po njenem mnenju je neodvisnost Škotske malo verjetna.
Če smo že pri mitih o Škotski, je Mina razbila še enega: »Mit je, da vsak dan dežuje. Pogosto je vetrovno, lahko se zgodi, da imate v enem dnevu štiri letne čase, a to, da bi vsak dan deževalo, ne drži. Res pa je, da nikoli ni zelo toplo. Poleti je vsega petnajst stopinj. Čez dvajset je že tropska vročina. Ampak kljub temu so vse leto v kratkih hlačah in dekleta v mini krilih brez hlačnih nogavic. Ko se napijejo, pa so vsa tudi bosa (v vrstah za taksi ponoči delijo dekletom japonke).« Mit o Škotih in pitju pa drži. »Ne vem, kako lahko toliko spijejo in še vedno stojijo.«
Z dežjem ali ne, s krvavico ali ne – Mina bo še naprej živela v hriboviti škotski pokrajini.
