Rampage: Veliko razdejanje (Brad Peyton, 2018)
Režiser katastrofalnega San Andreasa (2015) Brad Peyton je navdih za naslednji film našel v stari arkadni igri iz osemdesetih, kar je očitno dovolj dober izgovor, da s pomočjo posebnih učinkov ponovno lomasti po ameriških mestih. Celo junak je isti. Razlika je zgolj v tem, da Dwayne Johnson tokrat ni mišičasti pilot, temveč mišičasti primatolog. Ko se zaradi nekakšne genske mutacije njegov svetlodlaki gorilji varovanec spremeni v nekajkrat večjo togotno zver in se pojavijo še druge, se The Rock nameni rešiti kosmatega prijatelja. In Ameriko.
Gringo (Nash Edgerton, 2018)
Gringo, kriminalna komedija, ima zvezdniško zasedbo: Charlize Theron, Amanda Seyfried, Thandie Newton, Joel Edgerton, Sharlto Copley. A je Gringo ne izkoristi. Gringo obeta: zapleti se vrstijo, zmešnjave ne popustijo, presenečenjem ni videti ne kraja ne konca. A Gringo nima scenarija bratov Coen. Gringo je zgodba o poštenem delavcu Haroldu. A tako poštenem, da je že naiven. Ki prepozno spozna, da njegova nadrejena v farmacevtskem podjetju poslujeta z mehiškimi karteli. Gringo je komedija zmešnjav. Režiser pa bivši kaskader.
Tiho mesto (John Krasinski, 2018)
Prvi režiserski koraki Johna Krasinskega, ki ga poznate predvsem po vlogi v odbiti humoristični seriji Pisarna (2005–2013), niso bili preveč laskavi. Nazadnje je režiral precej povprečno družinsko romantično komedijo The Hollars (2016), v kateri je tudi zaigral. V svojem horor prvencu prav tako režira in igra, povrhu pa je v glavni vlogi njegova žena Emily Blunt. Kot v resničnem svetu imata v Tihem mestu dva otroka, le da mora filmska družina Abbott zaradi skrivnostnih bitij živeti v popolni tišini. Odlično.
Playing men (Matjaž Ivanišin, 2018)
Z vesno za najboljši dokumentarni film nagrajeni film Matjaža Ivanišina se poigrava z moškimi, ki se igrajo v Sloveniji, na Hrvaškem, v Italiji in Turčiji. Njegovi moški različnih generacij igrajo različne igre, hkrati pa je Ivanišina zanimalo tudi, kako igrajo moške, pri čemer se ni mogel izogniti niti sebi, ki igra režiserja. Ob tem pa je, ker je pač umetnik, doživel ustvarjalno krizo in se obrnil v otroštvo. Duhovit film je brez žensk, a poln preobratov, ki so posledica Ivanišinovega raziskovanja, sporočilo pa jasno: Boys will be boys.
Ognjeni obroč: Vstaja (Steven S. DeKnight, 2018)
Prvi Ognjeni obroč iz leta 2013, nad katerim je kot režiser bedel Guillermo del Torro, je zaslužil več kot 400 milijonov dolarjev. Spopad velikega robota, ki ga je upravljal človek, z morsko pošastjo iz drugega sveta ali časa je pograbila zlasti Kitajska, nadaljevanje pa je bilo neizbežno. Tokrat brez Hunamma, Idrisa Elbe in Rona Perlmana pa tudi brez del Tora, ki je pomagal le še za vzorec, kar se pozna tudi na končnem izdelku. Ta pa je še vedno dobra zabava, le da z več nesmisla.
