Britanski režiser Alex Garland je filmsko ledino oral kot pisec uspešnic Obala (2000), 28 dni pozneje (2002), Sončna svetloba (2007) in Dredd (2012), pod režijo pa se je prvič podpisal pred tremi leti, ko se je v medijsko manj izpostavljeni ZF-drami Ex Machina prevpraševal o prihodnosti razvoja umetne inteligence in s tem povezanimi vprašanji naše eksistence.
Tudi tokrat operira v okviru istega žanra, film pa je posnet po literarni predlogi priznanega pensilvanskega pisatelja Jeffa VanderMeera (Annihilation je prvi del knjižne trilogije Southern Reach). Filmar iz Londona znova odstira zanimiva bivanjska vprašanja, vendar v tem primeru z več širine in bolj premišljeno slojevito. Odgovori praviloma niso podani kot na pladnju in znajo biti nalašč dvoumni, a bolj kot posledica zahtevne vsebine je to zavestna odločitev, saj je interpretacija v veliki meri prepuščena gledalcu.
Zaradi preveč kompleksne zgodbe selitev na Netflix
Producenti (kolaboracija Paramounta in Skydance Medie) so o uspehu filma podvomili predvsem zaradi slabega odziva s testnih projekcij, kar je bilo krivo za zahteve po scenarističnih spremembah (specifično sklepnega dejanja in osrednjega lika), na kar Garland ob podpori koproducenta Scotta Rudina ni pristal. Pregovarjanje je privedlo do kompromisa omejene distribucije, pri čemer je pravice odkupil Netflix in še izdatneje obogatil nabor svoje digitalne platforme, kjer je film v Evropi izključno dostopen. Minus za gledalca zaradi takšne odločitve je, da filma ni mogoče izkusiti celostno v kinodvorani, kot je bil zamišljen, prednost pa gotovo nedotaknjenost inteligentnega scenarija, ki podobno kot lanska Aronofskyjeva intenzivna, stilizirana drama Mati! deluje na več ravneh, dobesedno in kot prispodoba.
Biologinja in nekdanja vojakinja Lena (Natalie Portman) se po nenadni vrnitvi svojega izginulega in domnevno mrtvega moža Kana (Oscar Isaac) znajde v skrivnem vojaškem oporišču. Kot strokovnjakinja s svojega področja se pridruži odpravi izbrank, ki bodo raziskale skrivnostno nezemeljsko meglico – znotraj katere se dogaja nerazložljivo in iz katere se ne vrne (skoraj) nihče. Kozmični milni mehurček namreč ukrivlja dojemanje časa, lomi svetlobo in radijske valove ter hkrati razgraja in staplja genski zapis bitij (rezultat je bodisi čudovit bodisi grotesken), ki se znajdejo v njem, a je hkrati prefinjena prispodoba nas samih. Prepletanje psihosocialnih in bioloških dejavnikov s primesmi razmisleka o genskem inženiringu je znotraj močno zastopanega žanra izvirno.
Vsebina zasenči izvedbo
Dodana vrednost pa je v tem, da se lahko Uničenje bere povsem kot znanstvenofantastični triler o prihodu nezemeljske entitete, vendar tudi (in bistveno bolj zanimivo) kot drama o pogosto nezavedni, a strahotni moči človeške samouničevalnosti, ki kot rakava tvorba posameznika uničuje dobesedno fizično oziroma bolj posredno, ko človek neobvladljivo škodi sebi in bližnjim. Precejšnjo vlogo v tem pogledu odigra kinematografija z alegoričnimi, čudaškimi podobami in razodevajočim, napeljujočim preskakovanjem med vzporednimi zgodbami.
Žal so montažni in režijski prijemi primerjalno precej bolj konvencionalni in kažejo na to, da britanskemu filmarju ob zgolj dveh izdelkih manjka izkušenj. Počasen, lenoben, pretirano kontemplativen razvoj dogodkov se odraža tudi v pozabljivi igri zvezdniške zasedbe, s katero se poistovetiš zgolj površinsko, kar je simptomatičen odraz tega, da izvedba za odtenek preveč vidno zaostaja za bogatim vsebinskim delom. Še dobro torej, da se Garlandu uspe odkupiti z imenitnim polurnim sklepnim crescendom, ki ponuja razmislek in napeljuje k večkratnim ogledom. Razmisliti velja tudi o tem, kaj odločitev studia o omejeni distribuciji pove o prihodnosti zahtevnejših filmskih izkušenj. Ki so menda prezahtevne za povprečnega gledalca.
