Sedemletna Tia Tekstor je zadovoljna deklica. Njeno prešerno petje angleških otroških pesmic, medtem ko se guga na sosedovem vrtu, je slišati daleč naokoli po Malem Slatniku pri Novem mestu. Če le ne dežuje, je Tia s petletnim bratcem Tristanom, dveletno sestrico Tiso in mamico Matejo Murgelj zagotovo nekje zunaj, na igrišču, v gozdu, na vrtu. Včasih se jim pridruži še očka Tomi Tekstor, če nima ravno veliko dela v svoji delavnici. Tia obiskuje prvi razred podružnične osnovne šole na Malem Slatniku in sodi med tiste otroke, ki med počitnicami komaj čakajo, da se šola spet začne. In Tia je deklica z downovim sindromom.
Tia obiskuje redno šolo
Kot pripoveduje Mateja, je nosečnost potekala brez težav, tudi preiskava, ki naj bi pokazala tveganje za downov sindrom, je bila brez posebnosti. Zato je rojstvo »malo drugačne« malčice starše presenetilo. »Sprva je bilo težko sprejeti dejstvo, da je Tia drugačna. Bila sem mlada, niti fakultete še nisem končala, in sem se spraševala, ali bom sploh zmogla in znala. Ampak kmalu sem spoznala, da se vse zgodi z namenom in da je Tia z vsemi svojimi posebnostmi pravzaprav velikansko darilo. Močno mi je razširila obzorja.«
Tia na srečo nima večjih zdravstvenih težav, le nekoliko slabše sliši, zato bodo govorne motnje najbrž ostale vse življenje. Obožuje glasbo, v šoli je njen najljubši predmet angleščina. Vse bolj uživa tudi v branju in prebere vse napise, kjer koli ima priložnost, pripoveduje Mateja. Opravila je tudi bralno značko in vsak tak uspeh je za družino velika stvar. »Zelo rada hodi v šolo. To je glavni pokazatelj, da sem se pravilno odločila, ko sem jo vpisala v redno šolo. Kot je meni znano, je na Dolenjskem Tia trenutno edini otrok z downovim sindromom, ki hodi v običajno šolo. V Sloveniji je to redkost, medtem ko je na Hrvaškem, v Italiji, Skandinaviji to že običajna praksa, seveda če motnja ni prehuda. Tam se pojem inkluzije, da se torej tudi šolski sistem prilagaja otroku, res uresničuje. Na srečo imamo na naši šoli krasne učiteljice, ki so delo s Tio vzele kot izziv.«
Vsak otrok se lahko nauči, le poti so različne
Mateja je vztrajala pri redni šoli, predvsem zato, ker Tia to okolje in otroke dobro pozna. »Seveda sem v začetku imela pomisleke, a hkrati sem verjela, da Tia zmore. Veliko so mi pomagale tudi izkušnje staršev s samo šolo, ki je majhna in so vsi kot ena družina. Otrok v razredu je samo šestnajst. Poleg tega učiteljici pomaga še strokovna delavka, ki opravlja tudi strokovno pomoč za Tio pet ur na teden, kar nam je odobrilo ministrstvo za šolstvo.«
Kot vsi drugi otroci mora tudi Tia dosegati minimalne standarde znanja, glede samega pouka pa se je mamica dogovorila za določene prilagoditve. Tako ji snov po potrebi dodatno razložijo, za naloge ima več časa, kot tudi za pripravo ustnih nastopov in predstavitev. »Ne gre za nikakršno popuščanje. Menim, da se vsak otrok lahko nauči, le poti do znanja so različne. Pri slovenščini Tia že presega minimalne standarde, pri matematiki moramo pa še malo vaditi.« Kakšnih posebnih pripomočkov Tia v šoli ne potrebuje. Resda slabše sliši, zato sedi v prvi vrsti. V veliko pomoč so ji tudi sošolci, ki so jo zelo lepo sprejeli. Starši se trudijo, da bi bila deklica čim bolj samostojna, tudi pri šolskih obveznostih.
Vsak človek ima kakšno posebno potrebo
Tia dvakrat na mesec v novomeškem centru za zgodnjo obravnavo obiskuje terapije pri specialnem pedagogu, sledi fizioterapija, približno na mesec in pol tudi vaje pri logopedu. »Ko bi nekdo opisoval Tio, bi naštel številne njene lastnosti, ena od njih je tudi, da ima downov sindrom. Ampak to je ne opredeljuje,« doda Mateja. Poimenovanje »otroci s posebnimi potrebami« se ji zdi kar malo problematično: »Ima negativen prizvok, po drugi strani pa ima skoraj vsak človek kakšno posebno potrebo. Tako kot vsi otroci so si tudi otroci z downovim sindromom med seboj zelo različni. Izjemno pomembna se mi zdi integracija, da torej nismo izločeni in da se Tia čim več druži z vrstniki. To je zanjo najboljša terapija, hkrati pa s tem novo izkušnjo pridobi tudi okolica. Ali kot mi je nekoč dejala ena mamica: ločujmo odpadke, ne ljudi.«
