Bližajo se volitve, ni vseeno, katere stranke in z njimi njihove programe, tudi zdravstvene, bomo izvolili. Nekatere parlamentarne (desne) in novoustanovljene stranke se namreč zavzemajo za obstoj in medsebojno konkurenco več zasebnih zavarovalnic. Stranka Skupaj naprej predlaga, da bi se za denar iz obveznega zdravstvenega zavarovanja pri njih enakovredno potegovali vsi zdravniki iz javnih in zasebnih zavodov s svojimi programi. Tako bi vsi zasebniki postali »koncesionarji«. To naj bi v središče postavilo malega človeka, zatrjuje ortoped Bešič Loredan, skrajšalo čakalne vrste, zdravnikov pa bi bilo nenadoma (skoraj) dovolj. Tudi denarja?

Le zakaj ministrica Milojka Kolar in njeni svetovalci niso zmogli tega uvida? So prestari za tržno logiko, za čas neoliberalizma? Ali so naivni in živijo v prepričanju, da je Slovenija še vedno solidarna in socialna država? Malo je manjkalo, pa bi tik pred koncem mandata sprejeli »grešni zakon«, ki bi ukinil neobvezno zavarovanje in s tem zavarovalnicam zaprl pipo za prelivanje zdravstvenega denarja v njihovo drago delovanje in ustvarjanje dobička. Ni jih rešil protest odbora Skupaj naprej, na katerem se je zbralo samo nekaj posameznikov, ampak Cerarjev odstop. Na žalost.

Za daljšanje čakalnih vrst so različni vzroki. Gotovo je eden izmed njih pomanjkanje zdravnikov v državnih ustanovah zaradi odhodov v zasebništvo. (Zdravnikom dvoživkam so čakalne vrste celo prinašale koristi zaradi preusmerjanja bolnikov v njihove zasebne, največkrat plačljive, ambulante.) Zdaj pa bi bili zasebniki spet del javne mreže. So prisotni človekoljubni ali bolj egoistični motivi (zagotovljeni bolniki in javni denar)? Pri omenjeni reorganizaciji zdravstvenega sistema bi se čakalne dobe gotovo krajšale. Naletimo pa na problem. Koliko zdravstvenih pravic bi sploh ostalo? Samo osnovne, nujne? Zdravnik Bešič Loredan meni, da bi lahko prav tako vse zavarovalnice izvajale tudi dodatna, nadomestna in vzporedna zavarovanja, ki bi omogočila kritje pravic, ki niso zajete v košarico osnovnih pravic, z zasebnimi sredstvi.

Pa se jim je utrnila ideja, kajne, zasebnikom in zavarovalnicam, kako na drug način priti do javnega denarja: seveda, vsi bodo delali v javni mreži. Bogatih Slovencev, ki bi si sami plačevali posege in zdravljenje, namreč ni ravno na pretek. Zavarovalnice bodo tako še naprej tržile denar in bogatele, zasebniki pa ostali pri delu ločeni od »posestniške politike«. Ne bo jim treba skrbeti za dobre plače in elitno življenje. Kaj pa mali človek, bolnik? Bo res kaj pridobil? Dvomim. Tekmovalnost že v svoji zasnovi načenja solidarnost in socialo.

Polona Jamnik, Bled