Včasih se vprašam, kaj je za človeka pomembneje, da se trudi ali da mu uspe nekaj narediti. V teh časih smo zelo storilnostno naravnani in je pomembno le to, kar naredimo, rezultat, končni izdelek. In to po najnižji možni ceni, ostalo že skoraj ni več pomembno. Ampak najnižja cena lahko skriva v sebi marsikaj. Na primer že prav nespodobno plačilo tistim, ki izdelek ali storitev dejansko opravijo, izdelajo. Ali pa prenizko ocenjeno energijo in druge naravne vire. Ki so pač »stvar trga«. Kar dlake mi gredo pokonci ob teh besedah. Ljudje smo res globoko zabredli. Kdo sploh odloča o cenah, na podlagi kakšnih argumentov se cene določajo? Navadili smo se uporabljati naravne vire brez zadržkov. Pri tem ne gledamo na škodo, ki jo povzročamo okolju, okolju, v katerem živimo in smo od njega odvisni.
Najbolj pošteno bi bilo, da bi v ceni surovin pa tudi v ceni naših aktivnosti upoštevali prav to škodo. Potem bi bila energija seveda bistveno dražja, tudi promet – kar predstavljajte si, da bi morali pri prevozu plačevati še zdravljenje tistih, ki bi oboleli zaradi posledic emisij trdnih delcev ali česa drugega. Da bi morali nadomestiti vodne vire ljudem, ki živijo na območjih, kjer smo onesnažili vodo in jim preprečili pridelovanje hrane in podobno. Mi pa se obnašamo, kot da je vse samoumevno. Če v tleh odkrijemo rudo, ki vsebuje trenutno zelo iskani litij, bomo seveda tam odprli rudnik. Tudi če bomo uničili plodno zemljo, gozd, potoke, reke…
Naše prioritete so povsem drugačne, kot so bile pred stoletji, ko je bilo pomembno preživeti in zato tudi ne uničevati tistega, kar nam preživetje omogoča. Zdaj pa gradimo naselja in tovarne na najboljši orni zemlji, prodajamo pravico do vode multinacionalkam, da bodo še bogatejše, kot so že, onesnažujemo vode s kmetijstvom, industrijo pa tudi s tem, da mimogrede zlijemo odvečno škropivo v bližnji potok, ker »ne vemo, kam z njim«. Pri tem nam tudi najboljša vremenska napoved služi manj, kot so ljudem včasih služili vremenski pregovori.
