Ampak kako so številke lahko zavajajoče! Morda se res čudno sliši, da je bilo ob tako debeli snežni odeji po nižinah na Kredarici manj kot 200 centimetrov snega. A zakaj je bilo tako? Ker ga je bilo prej le 70 centimetrov, potem pa ga je zapadlo 120, torej daleč največ. Res pa je, da je pri nizkih temperaturah sneg precej bolj rahel in suh, zato se pri enaki količini padavin (vodnem ekvivalentu) nabere dosti več centimetrov snežne odeje kot nižje, kjer so temperature običajno višje.
Sneženje se od sneženja lahko precej razlikuje. Sami veste, da običajno padajo največje snežinke, ko je temperatura okoli ničle. Prave plahte so lahko, v eni taki je povezanih več manjših snežink. Ali ste vedeli, da voda vedno kristalizira v šestkotno obliko? Najlažje je izrezovati papirnate snežinke za prednovoletno okrasitev tako, da so štiri- in osemkrake. Ampak v naravi pač ni tako. Tam veljajo fizikalne zakonitosti. Pri hudem mrazu je v zraku manj vodne pare, zato nastajajo najpreprostejše oblike ledenih kristalčkov. Ploščice, prizmice, iglice in podobno, seveda vse šestkotnih oblik. Tiste klasične novoletne snežinke potrebujejo vendarle nekoliko več vlage. So pa res lepe in človek pomisli, kako se vse to lepo združi, kajne? A najdejo se tudi grdi rački. Kot bi lepo razvejano snežinko nekdo malce od strani stisnil ali z vrha pritisnil nanjo. Pri temperaturi okoli ničle, ko se kristali na robovih začnejo taliti, se snežinke med seboj lahko sprimejo, združijo, skupaj jih drži tudi površinska napetost vode, ki je nastala pri taljenju. Nastanejo snežne »krpe«. Pri nižji temperaturi to ni možno, snežinke so tudi manjše.
Če že nimamo snega, pa vsaj lahko govorimo o njem. Slaba tolažba, kajne?