Tržaško-slovenski fotograf Mario Magajna (1916–2007), ki je leta 2002 prejel častni znak svobode Republike Slovenije »za dolgoletno fotoreportersko delo, pomembno za slovensko narodno skupnost v Italiji«, je v matici manj znan. Zgodovinsko krivico skuša odpraviti obsežna razstava v Jakopičevi galeriji, ki je nedavno pripotovala iz Trsta. V dobrem mesecu si jo je tam ogledalo skoraj deset tisoč obiskovalcev. Veliko, a Magajna – reporter brez formalne fotografske izobrazbe – se je moči fotografije vedno zavedal. »Za vsako fotografijo, ki jo naredim, vem, da postaja del zgodovine. To je več kot napisati članek. To je nekaj živega, človeka kar prevzame,« je povedal v intervjuju za Primorske novice leta 1983, ko mu je Društvo novinarjev Slovenije podelilo nagrado za življenjsko delo.
Profesionalna pot tega fotografskega samouka se deli na tri obdobja, začenši s tem, ko je pri 14 letih dobil v roke svoj prvi Kodakov fotografski aparat, a tedanje fotografije niso ohranjene. Bolj pomemben je bil čas, ko je bil med leti 1930 in 1939 zaposlen v laboratoriju tržaškega podjetja Foto-Radiottica, med 2. svetovno vojno pa je v tržaški bolnišnici fotografiral operacije in razvijal rentgenske plošče. Bil je član Osvobodilne fronte, v svoj objektiv je denimo ujel zavezniško bombardiranje Trsta leta 1944, leto pozneje pa prihod jugoslovanskih partizanov v mesto v zalivu. Od leta 1945 je bil vse do upokojitve kot fotoreporter zaposlen pri Primorskem dnevniku.
Ne umetnik, temveč fotograf
Del njegove fotografske zapuščine, ki obsega 260.000 posnetkov, je na ljubljanski razstavi predstavljen v več sklopih. Najobsežnejši je prav njegov opus časopisnih fotografij. Kot pojasnjuje eden od kustosov Robi Jakomin, se namreč Magajna nikoli ni razglašal za umetnika, temveč vedno »zgolj« za fotografa, predanega poslanstvu, da ustvarja kroniko svojih ljudi in svojega okolja, pri čemer je vidna njegova čustvena soudeležba. V tem smislu gre denimo izpostaviti njegovo fotografijo volilnih plakatov za prve lokalne volitve po drugi svetovni vojni, kjer je ob propagandnih tekstih ujel še odhajajočo žensko podobo, pa fotografijo razposajene množice na trgu Unità ob dodelitvi Trsta Italiji po londonskem sporazumu. Zgovorna je fotografija protislovenskih demonstracij leta 1961, kjer lahko beremo gesla »ne dvojezičnosti«, izstopa pa tudi fotografija pogreba Borisa Kidriča, saj se večina fotoreporterjev ni smela toliko približati krsti.
V seriji fotografij Otroci je mogoče zaznati njegov ganljiv pogled na prezgodaj odrasle obraze, ki bi se morali predajati igri, ne pa brskati za hrano na smetišču. V ciklu Etnografski pogled je ujel pri delu mlekarice in prisluhnil godcem na pogrebu pusta ali na kraški ohceti.
Magajna sicer ni bil portretist v pravem pomenu besede, a njegove dinamične fotografije Tita, pisatelja Vladimirja Bartola ali neznanega nagrajenca na razstavi živine pričajo, da se je fotograf vsem približal z enakim spoštovanjem ne glede na njihov družbeni položaj. »Meni bolj leži portret, vendar mi je všeč, da se vidi tudi kakšno našo stvar zraven ali da oseba na splošno kaj počenja,« je bilo Magajnovo vodilo.
Podobno velja za njegove športne fotografije, ki jim je vedno dodal avtorski značaj. »Nikoli ni ujel le fantov med igranjem košarke, ampak tudi okoliščine, denimo dejstvo, da so igrali ob lesenem košu na travi,« poudarja Jakomin.
Lirični značaj
Magajna, ki je imel v zgodnjih letih težave pri osvetljavi ali nastavitvi aparata, nikoli pa pri kompoziciji, je posnel tudi nekaj fotografij, ki niso reporterskega značaja. »Največkrat so nastale s preprostim škljocem ob neki podobi, ki je pritegnila njegov pogled, ko se je odpravljal fotografirat prometno nesrečo ali športni dogodek,« še pove Jakomin. Prav te fotografije pričajo o liričnem značaju avtorja, ki je razvil fotografski izraz, ki spaja tako pripoved (denimo ob novicah in dogodkih) kot tudi izpoved.
