Izjemno zanimivo je bilo prihajati v Ljubljano in spoznavati bogato zgodovino bienala. Prav to zgodovino sem vzela za kuratorski okvir letošnje edicije. S tem se podrobneje ukvarja Giles Round v sklopu razstave o zgodovini bienala v Jakopičevi galeriji, ki bo vključevala 27 del iz zbirk MGLC in Moderne galerije. Sodeloval je z umetnico Cally Spooner, ki je pripravila zvočno kompozicijo, ki bo obiskovalce vodila skozi razstavo. Ta pristop se mi zdi izjemno zanimiv, tako s stališča inovativnega oblikovanja razstave kot tudi prikaza strukture Grafičnega bienala, ki ga je zanimivo primerjati denimo z bienalom v Sao Paulu, ki je nastal v istem času.
Grafična umetnost je bila od 50. do konca 70. let izjemno močno, skoraj avtonomno polje ustvarjanja. Je sploh še mogoče govoriti o grafiki v današnjem umetniškem eklekticizmu?Moj kuratorski pristop je sodoben, zato se mi zdi avtonomija zelo problematična označba, na katero se ne morem nanašati niti z zgodovinske perspektive. Večinoma delam neposredno z umetniki. Želim jim omogočiti čim več manevrskega prostora, da lahko naredijo, kar želijo. To je najpomembnejše. Tudi tokratni bienale bo predstavil zelo pomembne umetnike, ki delujejo v različnih medijih in tehnikah, tudi tradicionalnih, kot so lesorez, litografija, jedkanica in tisk. A bolj kot raba specifičnega medija je zanimiva struktura bienala, to, kako je bil vzpostavljen, kako so bila pripeljana dela mednarodnih avtorjev, kako so bili v goste povabljeni umetniki z vsega sveta. V MGLC je predstavljeno delo Ištvana Išta Huzjana, ki se nanaša na umetnost 60. let in na serijo del Ogledalo Roberta Smithsona, dejansko pa govori o tem, kako so si umetniki izmenjevali ideje v času pred internetom. Bienale je bil namreč prostor izmenjave idej. Drugi fokus razstave je bil želja, da se čim bolj oddaljim od del z enoznačno vsebino, obenem pa tudi od unikatnih del v medijih slikarstva in kiparstva. Zgodnje bienalne prireditve so imele pravila, da mora biti vse na papirju, in tudi tokrat so dela večinoma reproduktibilna. Nekatere kvalitete zgodnjih edicij sem pač hotela zadržati. Na drugi strani je v letu 2015 pretirana pogojenost z medijem nesmiselna. To omejuje umetnike. Tudi v preteklosti je bienale gostil umetnike, ki niso bili nujno in izključno grafiki, kot denimo Robert Rauschenberg.
V času, ko se je sodobna umetnost organsko razširila skozi različne medije, so tudi številne grafične manifestacije zapadle v krizo, kot da jim v tem ni uspelo najti svojega poslanstva…Zanimivo je, da je razstava grafike v Zagrebu ob bok grafični umetnosti začela vključevati tudi grafično oblikovanje. To so bili propagandni materiali, plakati in letaki. Bienale v Kolumbiji je recimo uvedel »mail art«, ki se nanaša na idejo distribucije in je tesno povezan z gibanjem Fluxus in zgodnjim konceptualizmom. Na razstavi se Oscar Murillo loteva zgodovine prireditve, ki je bila zaznamovana z vojaškimi in političnimi prevrati v 70. letih. Torej, moj interes ni obdelovanje krize grafičnega medija. Mislim, da to v vsej tej zgodbi ni relevantno.
Tema bienala Nad tabo/ti menda izhaja iz zapisa na robu risbe Martina Kippenbergerja, vendar tega dela ni na bienalu.Ne, ni ga. Želela sem imeti naslov, ki je obenem tudi podoba in ki ni povsem definiran. S tem nakazujem odprtost in nestabilnost. To je nerešen enačaj. Razmišljala sem o tem, kako lahko različne stvari sobivajo v istem prostoru, kako ne želim imeti preveč definirane naracije razstave in kako pomembni so odnosi med posameznimi deli. Prav tako nisem želela biti didaktična. Naredili smo sicer zelo informativni vodnik po razstavi, a kljub temu želim, da obiskovalci sami najdejo povezave.
V medijskem obvestilu piše, da se bienale nanaša na družbenopolitične karakteristike, povezane z grafično umetnostjo. Kakšne so te karakteristike?V tem nisem želela biti zelo konkretna in natančna. Morda so dela Novega kolektivizma na razstavi plakatov v Avli NLB dovolj zgovoren primer. Tudi Oscar Murillo ugotavlja, kako je bil bienale povezan s političnimi pretresi v Kolumbiji in kako se to povezuje z današnjim trenutkom. Tu so seveda tudi številna druga dela, ki jih lahko beremo na takšen način, vendar ne želim sugerirati ljudem, kaj naj v njih najdejo in kako naj jih razumejo.
Kakšen je bil proces selekcije za osrednjo razstavo: neposredna povabila, naročila, natečaj? Zdi se, da je ustvarjeno ravnotežje med lokalnimi avtorji in umetniki iz bolj oddaljenih prostorov?Na razstavi je več kot štirideset del in polovica je novih. Nekaj je bilo neposrednih naročil, nekatera so že bila v procesu in bodo tu le predstavljena. Hkrati so tu dela iz arhivov in zbirk, najstarejše iz leta 1986. Običajno delam z umetniki na zelo neposreden način, skozi diskusije o njihovih praksah, pogovore o umetnosti, politiki, ekonomiji, literaturi, pač o stvareh, o katerih se ljudje pogovarjamo. Razstava je nastajala postopoma vse leto na podlagi številnih pogovorov in srečanj, zato je premična in fluidna, z momenti repeticije in zrcaljenja. Pri tem pazim, da dela niso izolirana na samostojne predstavitve, ampak želim ujeti skupni tok in razbiti linearno naracijo. Tako imajo obiskovalci več svobode. V toku priprav sem v Ljubljano prišla desetkrat in raziskovala prakse umetnikov ter se pogovarjala z njimi. V sodelovanju z Davidom Gothardom in Miranom Moharjem smo denimo angažirali študente akademije AVA, ki bodo sodelovali na specifičnih delavnicah.
V otvoritvenem delu bienala je veliko tako imenovane žive umetnosti. Želite s tem ustvariti festivalsko ozračje v uvodnih dneh bienala?Določene akcije bodo potekale ves čas bienala, denimo šola za študente. Pred začetkom smo izvedli performans potovanja s splavom po reki avtorice Pile Quinteros. Vsekakor želimo, da bi bil bienale živ prostor srečevanja tako umetnikov kot občinstva.
