Dve od glavnih komponent razpadajoče strukture človeškega sta gotovo tudi kultura in umetnost; mladi jima zadnje čase v večini namenjamo vse premalo pozornosti. A kulturni kapital kljub temu obstaja – svoboda umetnosti in svoboda umetnika dovoljujeta brezmejno ustvarjalnost in potencial. Tehnološki napredek, ki ga zlahka imenujemo gonilna sila sedanjika, pa deluje kot prosta tribuna za skoraj vsakega lastnika pametnega telefona z navdihom in motivacijo. Vprašanje je le, kdo je ta kapital pripravljen izkoristiti in ga pretvoriti v novo, svobodno kulturo današnjega dne. Odgovor leži nekje na Metelkovi, oblečen v retro kavbojke in dedkov pulover.
Med ljubljanskimi srednješolci in študenti že nekaj let kot aktivistična psevdointelektualna teta iz ozadja vlada tako imenovana hipsterska scena. Kljub kontroverznosti tega kompulzivno izrabljenega pojma, ki lahko zajema skoraj vsakega najstnika s teniskami new balance, si upam trditi, da prav ta subkultura predstavlja najbolj umetniško in kulturno ozaveščen delež mladih v Sloveniji, ki bi jim zaradi močnega vpliva na sovrstnike morali posvečati več pozornosti. Večinsko dobro izobraženi, razgledani in motivirani najstniki poleg progresivnih idej o potrebnih družbenopolitičnih spremembah namreč brez hedonističnih pridihov spoštujejo umetnost.
Oboroženi s široko spremljanimi profili na družbenih omrežjih morda še niso sprožili konkretnih premikov v družbi kot celoti, a posedujejo in nemalokrat tudi izkoriščajo moč svobode govora za širjenje boemskih vrednot in idej med mladimi, ki organizirajo dogodke, ustanavljajo društva ali vsaj obiskujejo odprtja razstav v Muzeju sodobne umetnosti.
Glavna ovira, izvor večine predsodkov in kritik, usmerjenih proti hipsterski kulturi, je gotovo nespremenjena paradigma o pojmovanju kulture in umetnosti. Odgovornost za to v velikem deležu počiva na ramenih stroke, a je kljub specifičnosti problema v prvi vrsti dolžnost družbe kot celote. Po več kot stoletju, ki je minilo od Douchampove Fontane, si preprosto ne moremo in ne smemo privoščiti nadaljnjega filtriranja, razvrščanja in blatenja umetnosti, ki v rokah ljudi poseduje neskončno svobodo in nikakor ne sme biti zatirana. Ravno to namreč mlade, podvržene prenovljenim idealom in kulturi, odvrača od nje.
Zatorej je skrajni čas, da sprejmemo novosti in pozdravimo njihove nosilce. Hipsterji, tako tisti »pravi« kot oni, ki se subkulturi pridružujejo ali se z njo zgolj spogledujejo zavoljo statusa ali družbene identitete, umetnost in kulturo rešujejo na edini ustrezen, obnovljiv način – s spremembo.
