Aleš Berger je pisatelj, literarni in gledališki kritik, uveljavil se je tudi kot prevajalec iz španščine in francoščine. Poleg številnih nagrad je lani za življenjski prevajalski opus prejel tudi Prešernovo nagrado.
Gospod Berger me je sprejel zelo sproščeno. Nostalgično zazrt skozi okno se je spominjal dni na Gimnaziji Bežigrad. S sošolcem sta ustanovila literarno glasilo Koraki in doživela - precejšen neuspeh. Že po prvi številki jima je ravnateljica prepovedala nadaljnje urejanje, saj sta pisala o socialnih razlikah in šolstvu, kar ni bilo sprejemljivo. Kljub temu se postopka tiskanja spominja z navdušenjem: »Vsako številko je bilo treba ročno natisniti; od mazanja tiskarskega bobna in nameščanja matric sva bila zasvinjana do komolcev.«
Poezijo brali v francoščini
Po končani osnovni šoli se je vpisal na klasično gimnazijo, v program z latinščino. Kot drugi jezik si je izbral francoščino in prav zaradi nje ima dijaška leta v zelo lepem spominu. »Nad francoščino me je navdušila prof. Ravnikar, saj se je poučevanja lotevala precej nekonvencionalno.« Pri urah so poleg velikih književnikov brali tudi »črnsko« poezijo v francoščini. Kljub temu da se s strogo profesorico ni dobro razumel, ga je močno motivirala. Čeprav je imel pri njenem predmetu celo grajo, kot so v tistem času rekli nezadostni oceni na koncu ocenjevalnega obdobja, je njena zagnanost pretehtala. Študij je nadaljeval na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral iz francoščine in primerjalne književnosti.
Nad slovensko književnostjo in pisanjem se je navdušil pozneje. Spomni se zastarele poezije, ki so jo obravnavali pri slovenščini. Ob tem poudarja: »Ne zdi se mi prav, da je za maturo predpisana obvezna literatura, na podlagi katere se primerja dijake po vsej Sloveniji.« To mu ni bilo všeč že kot dijaku, ko je bila matura sicer interna; naloge so sestavili na šoli. Še danes kot prevajalec najraje sam založbi predlaga dela, ki so mu všeč, saj tako veliko bolj uživa pri prevajanju.
Šolski plesi in večeri poezije
Gimnazija Bežigrad je že takrat veljala za urejeno šolo in za drugo najprestižnejšo v Ljubljani, takoj za Šubičevo. Kulturnih prireditev, kot jih na bežigrajski gimnaziji poznamo danes, tedaj ni bilo. So pa v avli prirejali šolske plese z glasbo. Z nasmeškom se Aleš Berger spominja tudi večerov francoske poezije, ki so jih občasno samoiniciativno priredili s sošolci. Živo se spominja, kako jih je nekoč profesorica francoščine pohvalila. »Je suis ravie!« (Navdušena sem!) je vzkliknila. Tudi gospod Berger je navdušen, da ga je poučevala ravno ona, saj mu je francoščino prikazala v drugačni luči. Tudi zato lahko danes beremo odlična francoska dela v slovenščini.
Mentorica šole: Mojca OsvaldDnevnikova mentorica: Ranka Ivelja
