Kletvice in vulgarni izrazi so v gledaliških besedilih, izvirnih ali prirejenih, tako pogosti, da so postali že stalnica. Vse kaže, da isto čaka goloto: vse bolj postaja element za popestritev predstav.
Res je, da je gledališka predstava umetniško delo in da ima režiser popolno svobodo pri tem, kako želi oblikovati svoje zamisli na odru. Kljub temu je očitno, da je slačenje na odru prepogosto uporabljeno kot šok, ne pa kot del dejanske zgodbe ali simbolično. Golota, ki bi morala vzbujati simpatijo do slečenega lika, večinoma le zmoti gledalčeve čustvene procese, ki se odvijajo sinhrono z dogajanjem na odru. Uporaba golote pogosto preprečuje gledalcu, da bi v popolnosti doživel predstavo in njen pomen.
Gledališka predstava postane umetnina, ko ima gledalec možnost izkusiti nekaj novega, se nečesa naučiti ali občutiti. Ko se dogajanje na odru prestavi v njegovo telo in v njem vzbudi spoznanje, takrat je priča in del umetnosti. In ko smo tako blizu tega, nastopi scena, v kateri nekdo ostane brez oblačil – to v neprijetnosti in zmedenosti gledalca pribije v njegov sedež. Vsa prebujena občutja izpuhtijo, gledalčev glavni fokus postane točno tisti trenutek, ko je golo telo igralca povzročilo, da je izgubil pristni stik s predstavo.
Zagotovo pa golota ni vedno uporabljena »napačno«. V predstavi Sen kresni noči, katere popolnoma predelana uprizoritev je izvirala iz zamisli Jerneja Lorencija, je imela golota močan simboličen pomen in je uspešno dopolnjevala dogajanje in občutja, ki so spremljala predstavo. Demetrij (Matej Puc) v enem izmed zadnjih prizorov izkaže obžalovanje za svoja dejanja, ko na kolenih, gol prosi Heleno za odpuščanje. Ob spremljanju tega prizora je gledalec, zahvaljujoč enkratni igri Mateja Puca, popolnoma predan dogajanju in emocijam, ki ga prevzamejo. V uprizoritvi predstave Ivana Viripajeva Pijani pa je golota le v funkciji prikaza popolne opitosti, ki je bila sicer drugod v predstavi prikazana tako duhovito kot boleče. Slačenje je tu brez pomena, saj ne nosi nikakršnega dodatnega sporočila.
Ni torej težava v tem, da gledalec ne bi imel odprtih vrat za umetnost, zaradi česar bi odrsko goloto dojemal kot nekaj neprimernega. Tudi ne v tem, da se ne bi želel poglabljati v moralno sporne problematike ali da mu bi bilo o njih nelagodno razmišljati. Gledalec ne pričakuje, da mu bo ogled predstave prinesel le prijetna občutja, zanimivo zgodbo in udobje. Ravno nasprotno, gledališče obišče, da bi mu zgodba porinila v naročje nekaj novega, kar more sedaj sam premleti, predelati in dojeti. Težava je v tem, da so takšni prizori že tako pogosti, da je njihov pomen izgubljen. In zato se zdi, da igrajo le vlogo popestritve. Tako predstavi škodijo. Na odru niso slečeni le igralci, temveč tudi pomen gledališča.
