Miha Ribarič: Nekajkrat se je že zgodilo, da smo koncert začeli z improvizacijo in jo podaljšali čez ves nastop. Verjetno je bilo to precej mučno za poslušalce, ki so si želeli slišati vsaj eno našo pesem, ki jo poznajo.
Julijan Erič: Spontanost in improvizacija sta elementa, ki bogatita skladbe in skupaj z narejenimi deli tvorita glasbeno celoto. Naše solo točke so skoraj vedno improvizirane, kar omogoča večjo izraznost, ki pa gre z roko v roki z atmosfero večera.
Kako med sabo komunicirate znotraj improvizacije?Zlatko Djogić: Veliko se opazujemo, beremo telesno govorico, se nasmejemo in glasbo peljemo v svoje smeri.
Julijan Erič: Običajno smo dogovorjeni, da jaz vodim rdečo nit v improvizaciji. Torej sledimo kitari.
Miha Ribarič: Po desetih letih izkušenj z improviziranjem vsak v skupini točno ve, kako se bo drugi znotraj katere koli skladbe odzival.
Na vašem novem albumu je več vokala, je bolj izrazit. Zakaj?Julijan Erič: Pesmi so bolj pripovedne. Ko smo delali izbor, smo se strinjali, da si želimo album s krajšimi skladbami ter uravnoteženim vokalnim in inštrumentalnim delom.
Miha Ribarič: Prva plošča je bila bolj spontane narave, ker smo imeli vnaprej plačane ure studia. Pri drugi plošči pa smo si lahko vzeli neomejen čas, saj smo ploščo snemali doma.
Kako se (še) po vašem mnenju novi album razlikuje od prvenca?Miha Erič: Tokrat smo producenti kar mi, album smo snemali v štirih ali petih različnih prostorih, stari kavči so pomagali absorbirati zvok, da se ne odbija, jaz sem imel boljši zvok na orglicah… Pesmi so dozorele.
Julijan Erič: Mislim, da je bolj zrel v vseh pogledih, razen v kreativnem smislu. Pesmi so boljše, zvok je boljši, boljše igramo. Je bližje temu, kar si kot avtorji želimo.
Miha Ribarič: Poleg tega je na novi plošči je slišati več vplivov glasbenih žanrov, na primer funka, r'n'b, countryja.
Zdi se, da se je o vas kar naenkrat govorilo po vsej Sloveniji. Kakšna je bila v resnici pot do uspeha?Zlatko Djogić: Vso svojo energijo smo vlagali v bend in žrtvovali zelo veliko. Če bi igrali kot neki popoldanski bend, bi se premaknilo bolj malo.
Julijan Erič: Garali in igrali smo vsepovsod. Zastonj, za drobiž. Ampak igranje je bilo vedno užitek in izpustili nismo nobene priložnosti. V Sloveniji je z glasbo težko služiti. Poleg glasbenega znanja se moraš naučiti še menedžmenta, da sam najdeš čim več priložnosti za nastop.
Po izdaji prvenca ste velik uspeh poželi v Sloveniji, pozneje pa odšli na turnejo po Ameriki. Kakšne so razlike med slovenskim in ameriškim občinstvom?Miha Erič: Američani so neposredni, takoj povejo, kaj jim je všeč in kaj ne, so zelo odprti in se hitro sprostijo.
Zlatko Djogić: V nastop so bolj vpleteni. Če so zadovoljni, to obešajo na veliki zvon in proti bendu mečejo dolarske bankovce.
Vas bolj mika nastopanje doma ali v tujini?Julijan Erič: Ker smo zdaj že nekaj časa doma in nas srbijo pete, bi rekel, da v tujini. Vedno je zanimivo gledati reakcije ljudi, ki te poslušajo prvič. Super je znova in znova navduševati ljudi.
Kaj ste se v desetih letih ustvarjanja naučili?Julijan Erič: Ne počivaj na lovorikah. Poskušaj biti boljši, ustvarjalnejši, iznajdljivejši. Nikoli ne nehaj verjeti v svoje sanje.
Miha Ribarič: Naučili smo se slediti toku in ritmu, ki nam ga narekuje zgolj naša glasba, motilce pa uspešno izklopiti.
Zakaj se zgodi, da kvalitetna glasba ostane spregledana?Miha Erič: Mogoče zato, ker ostane v določenih krogih ljudi? Ne vem. Vem pa, da ti ljudje kakovostno glasbo prepoznajo, cenijo, podpirajo in jo priporočijo drugim.
Julijan Erič: Marsikateri glasbenik odneha, ker na neki točki ne najde več spodbude. Na neki način je to tudi krivda posameznika, ker se ne angažira dovolj. Po drugi strani nimamo dovolj kadrov, ki bi glasbenike motivirali in potiskali naprej. Na velikih festivalih in ob najpomembnejših terminih vedno znova igrajo ista imena, mlajši ostajajo v ozadju, čeprav so lahko enako dobri ali celo kakovostnejši.
Ste samouki. V čem se šolani glasbeniki razlikujejo od nešolanih?Julijan Erič: Prednost je, če si šolan. Ni pa nujno, da ljudje to prednost izkoristijo. Šolani glasbeniki se lažje in hitreje sporazumejo med sabo. Poznajo širši spekter glasbenih oblik. Kot samouk ustvariš svoj sistem znanja in greš običajno bolj v globino.
Miha Erič: Prednost, ki jo opažam pri sebi, je, da se hitro prilagodim, se orientiram po posluhu. Slabost je, da ne znam brati not, zato nikoli ničesar ne zaigram popolnoma enako.
Kaj imate raje, ustvarjanje v studiu ali igranje na koncertih?Julijan Erič: Oboje imamo zelo radi. Ampak studio se mi zdi veliko večji izziv. Ker se bolj opazijo napake. Res moraš imeti močno vizijo in biti natančen.
Miha Ribarič: Vse ima svoj čar. V studiu se lahko bolj ukvarjaš z aranžmajem, na koncertu pa igraš tako glasno, kolikor zmoreš.
